Samskost: nekoč cenjena vrednota — danes necenjeno čudaštvo?
‘’Hočem, da bi bili vi brez skrbi. Kdor ni oženjen, skrbi za to, kar je Gospodovo, kako bi ugajal Gospodu, kdor pa je oženjen, skrbi za to, kar je svetno, kako bi ugajal ženi, in je razdvojen. Samska in deviška skrbi za to, kar je Gospodovo, da bi bila sveta po telesu in po duhu. Tista pa, ki je omožena, skrbi za to, kar je svetno, kako bi ugajala možu.’’ (1 Kor 7, 32–34)
Prvi kristjani so imeli za nas sodobnike precej stroga navodila in so drugače upoštevali samskost, ki je takrat predvidevala tudi nedotaknjenost. Kdor bo zgornji odlomek prebral malo širše, bo ugotovil, da sv. Pavel govori tudi o obvladovanju strasti (telesne ljubezni) in pravi, da če se obvladaš, ostane več za Boga. Božji dar, da nas privlači nasprotni spol in v nas zbuja željo po otrocih nekako ni najbolj cenjen glede na to, kar je zapisal sv. Pavel. V tem smislu nas lahko potolaži njegov zapis, da bodimo to, za kar smo poklicani (očetje in matere). Torej s poročenostjo ni nič narobe in pravi celo, da kdor je poročen, naj poročen tudi ostane. Vrednote iz pred 2000 let!
Slika sedaj odstopa od teh vrednot. Samskost ni cenjena. Družba promovira razno razne zveze že desetletja. Naj povem dve svoji resnični zgodbi iz rosnih otroških let. Prva, ki mi jo je večkrat povedala moja mati, sega 56 let nazaj, ko sem imel 4 leta. Peljala me je k frizerju, da bi me ostrigel. Posadili so me na stol in pristopila je frizerka, da bi me ostrigla. Jaz pa sem planil v jok in se branil in ko me je mama vprašala zakaj jokam, sem ji odgovoril, da se bojim, da se bom zaljubil. Problem so rešili tako, da me je ostrigel frizer.
Druga zgodba sega v moj prvi razred osnovne šole. Doma sem oznanil, da sem se zaljubil v sošolko. Seveda sem o tem obvestil vse sošolce, da je to dekle zasedeno. Priznanje za svojo »ljubezen« sem dobil, ko me je povabila na rojstni dan, meni pa je bilo tako nerodno, da so me doma komaj prepričali, da sem šel. Zopet je bila mama tista, ki je ugotovila, zakaj sem zaljubljen vanjo — zato, ker ima lepe oči, sem ji razložil.
S temi svojimi doživetji želim samo povedati, da družba sedanjosti podpira in promovira partnerstvo (celo nenaravne zveze) in to precej močno. Včasih nismo varni pred takim spodbujanjem niti doma pri starših. Deležni smo vprašanj ali že imaš fanta/dekle? Kaj čakaš (za izbiro partnerja)? Ali bomo kaj zibali? Verjetno se bi našlo še kar nekaj vprašanj na to temo. Torej samskost pri nas izgublja svojo vrednoto. Postaja »materialni« ne bodi ga treba! V mladih to zbuja pritisk za nujnost partnerske zveze. Mnogi v želji, da ne bi ostali samski, storijo dejanja, ki jih kasneje obžalujejo. Potrpežljivo sprejemanje samskosti ne pomeni, da bomo ostali samski. Večinoma potrpežljivost prinese pravega fanta/dekle in pripelje do zveze, ki je močna in doživljenjska. Seveda pa lahko samskost ostane za vedno. Mislim, da je zelo pomembno, da se zavemo, da to ni izguba časa ali priložnosti. Tudi samskost je lahko srečna in polna lepih trenutkov tudi takih, ki jih poročeni ne moremo doživeti.
Boris
