Slediti obljubi

Dve leti nazaj se je začela ena pomembnejših zgodb zame. Ko sva se prvič srečala. Prišel si z mojo prijateljico, povedala sva si imeni. Prišel si naslednji dan in v kapeli prisedel zraven mene. Ni mi bilo kaj dosti jasno. In prišel si še naslednji dan in po maši stopil za mano in začela sva se pogovarjati.

Se dogovorila, da si bova brat in sestra.

Ko gledam nazaj vidim, kako pomembno je bilo slediti tej prvotni obljubi, dogovoru. Ko sem se trudila videti v tebi brata, ki mi je hkrati najboljši prijatelj, zaupnik, brusni kamen, s katerim lahko raziskujem svet, sebe, odnose, ob katerem lahko rastem, se trudim sprejeti njega samega in vse, kar mu je sveto … nama je dobro do zelo dobro šlo v odnosu.

Ko pa sem se prepustila želji, da bi bila kaj več kot le bratec in sestrica, ali ko sva se začela med seboj primerjati, tekmovati za moč in nadvlado, se podrejati zaradi ljubega miru, gledati le nase ali vsak v svojo smer, se zapirati vase, kuhati mulo … takrat sva pa imela (resne) probleme.

Dokler se nisva vrnila nazaj k izhodišču, torej k zavesti, to je človek, ki mi je zelo dragocen in s katerim si želim biti v dobrem, naklonjenem in spodbudnem odnosu, postajati boljša oseba …

Hkrati pa sva spoznala še nekaj, da je za najin odnos ključno, da se vračava tja, kjer se je vse skupaj začelo. V kapelo.

Da tam obujava željo po odnosu in temeljno spoznanje, da je bil Bog tisti, ki naju je pripeljal skupaj (k Sebi).

Da je On tisti, ki naju zmore voditi naprej v odnosu, da bova bližje sama sebi, drug drugemu in Njemu, naju blagoslavljati in hraniti z vsem potrebnim, da lahko vztrajava in da lahko vidiva v najinem odnosu neizmerno velik Dar in lepoto. Da se (po večini) čutiva varna in sprejeta. Ljubljena. Vredna. In da vidiva pri sebi in drug pri drugem pozitivne spremembe, premike … za katere veva, da sama (vsak zase) do njih ne bi mogla priti. Bratec, hvala ti — za vse in Bog hvala ti za vse in še več.

Mateja D., napisano poleti 2016

Obljube naj bodo resnične