Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen (Ps 193, 14)

Moje telo ni takšno, kot je bilo pred nosečnostjo. Sploh, ker sem bila prej res zelo zadovoljna… zdaj imam še kar nekaj kilogramov več. In medtem, ko to razmišljam, me prešine: V mojem telesu so do zdaj nastala že tri nova živa bitja. Osebe. Ljudje. S tem istim telesom sem jih spravila na svet. MOJE TELO jih je spravilo na svet, zdaj pa z njim hranim že tretjega otroka. Moje telo dejansko proizvaja hrano. Noro, a ne? S tem istim telesom skrbim za svojo družino. Pospravljam, delam, hodim, nosim, dvigam, vstajam ponoči, plešem… za vse to si zasluži en velik poklon, spoštovanje in ljubezen. In to brez pritiskov, da bi ga čimprej morala spravit v prejšnje stanje. (Pa še to: 9 mesecev je v mojem telesu nastajal novi človek, 9 mesecev se je spreminjalo, jaz pa pričakujem, da bi vse šlo nazaj v mescu in pol… včasih smo ženske res neverjetne).

Gre pa za povsem novo dimenzijo mojega telesa, ki ga kot samska in neporočena nisem poznala. Včasih sem poročeno in materinsko življenje kovala visoko v zvezde. In res je nekaj čudovitega, česar sem vesela in neizmerno hvaležna. Vendar pa bi hkrati zdaj stari sebi povedala, da ima čisto vsako obdobje tako lepote, kot križe. Nobeno ni boljše ali slabše. Vsako je Dar in vsako je dragocen del mojega življenja. Samskost ni čakanje na boljše čase… enako velja tudi za zakonsko življenje in materinstvo. Je tukaj in zdaj. Želim si, da bi v vsakem trenutku znala zaupati, da Gospod resnično ve, kaj dela.

Irena Vertuš