Zakaj sem se poročil in zakaj se nisem poročil mlad

Prvič sem jo opazil v kapeli, ko sva bila oba še na začetku srednje šole. Bilo je po spovedi in prišla je molit. Luč, ki je svetila pred tabernakljem, je odsevala na njenem mirnem pegastem obrazu.

Najino prijateljstvo je raslo skozi pisanje pisem. O življenju, o veri, o sanjah za prihodnost. V svetu interneta in mobitela je bilo na roke napisano pismo vredno veliko več kot vsak bežen človeški stik skozi dan ali teden. Vsak zase sva iskala ljubezen v drugih odnosih in se tolažila, ko ni uspelo.

Bil je nočni pogovor v katerem sem spoznal, da je moja prijateljica tudi dekle, ki bi jo lahko sprejel kot svojo sopotnico. Bili so zmenki v parku, bili so večerni pogovori po telefonu in postala sva fant in dekle. Bila je dekle s katerim sem naredil načrt za odnos mojih in njenih sanj.

Zgodil se je prvi prepir. Oba sva bila utrujena, življenje se je dogajalo prehitro, dan sva si predstavljala vsak po svoje. V njenih solzah sem našel dekle, ki odpušča in ki bo naredila vse kar je v njeni moči, da se po vsakem prepiru vrne s prenovljeno ljubeznijo.

Imela sva tudi težke trenutke. Težave na faksu, prepiri z enimi in drugimi starši, pomanjkanje časa, dnevi ko sem se počutil nevrednega njene bližine in ljubezni. Kljub vsemu je ostajala z mano in verjela vame. Ob njej sem rastel.

Moje življenje se je začelo deliti na življenje pred in po njej. Vsak moj dan se je kočal s telefonskim klicem za lahko noč. Moje sanje in moji načrti za prihodnost so se začeli vrteti okoli nje. Odločitev za najin odnos je bila narejena vsak dan, nato vsak teden, nato vsak mesec, dokler ta odnos ni postal dejstvo.

Odločitve, da hočeva ostati skupaj do konca življenja nisva sprejela na poročni dan. To odločitev sva po koščkih sprejemala skozi leta pogovorov, prepirov, zmenkov, druženja, skupnega služenja in molitve. Poroka je bila zunanje praznovanje in ubeseditev nečesa, kar sva vedela in čutila že mesece, če ne leta, prej. Pred oltar sva stopila mirna v zavedanju, da je to samo naraven naslednji korak v najinem odnosu.

Ko sva pošiljala vabila na poroko, se je veliko ljudi čudilo najini mladosti in pogumu. Pa sva bila res tako mlada? Poznava pare, ki so se poročili mlajši. Pri 24 letih sva bila par skoraj šest let, imela sva vsak svojo službo, živel sem v najetem stanovanju, ki je bilo dovolj veliko za oba. Imela sva dovolj prihrankov, da sva sama plačala poroko. Skozi leta skupne rasti sva prišla do točke, ko sva bila pripravljena. Glede na okoliščine pogum ni bil potreben. Odločitev za poroko je bila lažja kot vztrajanje na isti točki.

S (ponujeno) pomočjo staršev bi se lahko poročila prej. Marsikateri par se odloči tudi za to možnost, a za naju to ni bil cilj. Poroke so lahke. Romantične, vesele, lepe. Pravi uspeh ni, da sva se poročila kar nekaj let pod slovenskim povprečjem. Zame je uspeh, da lahko mirno zatrdim, da je po dobrih dveh letih zakona najin odnos boljši in močnejši kot je bil kdajkoli prej.

Jurij R.

Like what you read? Give Ljubim s čistim srcem a round of applause.

From a quick cheer to a standing ovation, clap to show how much you enjoyed this story.