Zdaj nisem imel več priložnosti za beg

Biti z nekom in deliti svoje občutke konkretno osebi ena na ena se mi zdi tako naravna stvar, in sem si je od zmeraj želel. Kako se skupaj odločati, kaj obleči (zase, za drugega), kaj pojesti, kupiti, ne zapraviti Bog ve koliko, pa hkrati biti preprost … kako fino bi bilo to izkusiti, deliti in živeti, sem si mislil, pridal svoj »oh, to pa bo čudovito, ko se bo zgodilo« in nadaljeval s sanjarjenjem. Kdo bi se pa odločil, da bi od zdaj naprej hotel za vsako ceno ostati samski … Ma js ne.

Želel bi ti predstaviti svoj vidik dojemanja samskosti v preteklem letu. Pa začnimo pri začetku. Prišlo je obdobje, ko sem bil v precepu, ali biti z nekomu, pa ne, ker bi si v srcu res želel, ali pa se oddaljiti od sebe, svojih predstav, nekaterih prijateljev, in iskati čisto tretji svet, ali nekaj vmes … Bil sem razočaran zaradi odnosa in potrt, ker ne gre po mojih načrtih. Seveda sem si pravil, kaj vse bi lahko še spremenil pri sebi, kaj si očital, pa vendar sem se odločil. Tokrat, da živim samskost in ne bežim v stari odnos. In od tega trenutka si lahko priznam, da sem prejel med drugim različne in mnogotere milosti:

- sproščeno druženje in praznovanje s skupnostjo, ki me že dlje čas pozna (predvsem na svoboden način);

- veliko časa za prečiščevanje dogodkov in iskanje zadovoljstva v stvareh, ki jih bolj ali manj dobro opravljam (Bogu hvala sem lahko bil večino časa v študentskem domu in ne doma kljub neugodnim epidemiološkim razmeram);

- srečanje s študijskimi neuspehi, ki so me ob začetni potrtosti opomnili, kako koristno je, da se obrnem prav na Boga;

- priložnost, da se dodatno spoznam oziroma potrdim v moški družbi, ki mi je prej manjkala ter

-možnost, da se pogovorim in razčistim odnos z osebami, o katerih mi je ostala nekako nejasna predstava (da nisem razumel njenih pričakovanj).

V času, ki sem ga načeloma preživel fizično sam (kot študent zaključnega letnika v praktično praznem domu), sem se lahko počutil odgovorno do sebe, pa hkrati zoprno, veselo za opazen napredek, pa kdaj tudi ne motivirano, mirno, vendar tudi brez dnevnih trenj, kakršnih sem bil deležen v zvezi. To me je dražilo, zbadalo in brusilo. Predvsem v smislu iskanja napak in ran pri samem sebi. Zdaj nisem več imel priložnosti za beg pred svojimi slabimi navadami, nekoristno priučenimi vzorci iz družine ali dojemanjem sebe in svojih čustev, kot so. Rastel sem preko rednega prostovoljnega dela, ki me je poživljalo, študentske skupine, kjer sem se pogovarjal z mladimi s podobnimi izkušnjami, ter duhovnega vodstva, ki mi je pomagalo pri notranji usmeritvi. Odkril sem, kako pomembna je lastna pobuda v odnosih, kako koristno je vstati bolj zgodaj in, kako pomembno je bližnjega vzeti zares. Edini pravi način, kako iti preko lastne neenotnosti, pa sem prepričan, da je bilo (in je) zaupanje Vanj oziroma v ljudi, ki so mi bili dani v oporo. In to sploh niso bile osebe, za katere sem si predstavljal, da bi lahko bile ob meni …

Zdaj bi rekel, da je bila ključna stvar, ki je nikoli ne bi moglo biti preveč, čim večja mera hvaležnosti, da sem bil, kjer sem bil, in s komer sem bil. Študija sicer še nisem končal, še sem samski, vendar sem vesel, da sem dal skozi to leto padanja in pobiranja. Ne morem povedati, kako zelo! in odkrivam, da je ravno moja jasna odločitev tista, ki me danes najbolj napolnjuje in žene naprej.

U.