Kdo pa sem …?

Nekaj osebnih pripomb ob duhovniškem jubileju osrednje osebnosti slovenskega dela koroške Cerkve

Dragi Jože, dragi zlatomašnik, spoštovani sobratje jubilanta, drage kolegice in kolegi, spoštovani gostje.

Ko sem izvedel prošnjo, da bi ob tem današnjem srečanju jaz govoril v imenu vseh povabljenih ustanov, torej Doma v Tinjah, Mohorjeve družbe, Katoliške akcije, Dušnopastirskega urada in tu v posebni meri še misijonske pisarne in nenavsezadnje uredništva Nedelje, je bila moja prva misel ta:

Kdo sem, da bi lahko pretehtal in približal zasluge, prizadevanja in uspehe duhovnika, menedžerja, človeka, ki je zaznamoval in še zaznamuje življenje in delovanje naše skupnosti in naše škofije? Kdo sem, da bi izmeril neštete povezave in niti, ki jih spleta med narodnima skupnostima v naši deželi, v krški škofiji, v avstrijski družbi? Kdo sem, da bi lahko vsaj približno ponazoril, kakšen pomen, globino in trajno vrednost ima Kopeinigovo delovanje za Cerkev na Slovenskem, za v marsičem razklano slovensko družbo nasploh, za Slovence v zamejstvu in za Slovence po svetu in zdomstvu? Kdo sem, da bi lahko črkoval navdušenje, gorečnost in vztrajnost, ki jo Jože vlaga v povezovanje, krepitev in razcvet Doma v Tinjah, misijonske dejavnosti, Mohorjeve, Nedelje? Skratka: Kdo sem, da bi lahko posredoval pomen najpomembnejše in najbolj osrednje osebnosti slovenskega dela koroške Cerkve v zadnjih petih desetletjih?


JOŽE KOPEINIG


Mislim, da se lahko strinjamo, da je ta »misija nemogoča«, zato je bolje, da zadevo raje obrnemo na glavo in razmišljamo: Kdo dejansko sem in kako je moja življenjska pot povezana in zaznamovana z življenjem in delovanjem jubilanta? Vsak, ki pozna jubilanta, ima svojo osebno zgodbo, svojo osebno pot z Jožetom, in iz vseh teh srečavanj, zgodb in izkušenj — čeprav ostajajo fragmentarni — raste lik človeka, ki naposled ni vpleten le v osebni spomin, temveč v dušo narodne skupnosti kot celote. In ta spomin presega aktualni čas in dogajanje, traja in sega v naslednje generacije, v rodove, ki prihajajo za nami.

Iz tega osebnega spominjanja bi rad izluščil predvsem tiste Jožetove drže in dejanja, ki se mi zdijo prav ob pogledu na naslednjo generacijo pomembne in zanimive.

Morda je res le slučaj, toda značilno je vsekakor: najina osebna zgodba se začenja v tujini. Konkretno v Grčiji, državi, kjer se prav v teh dneh odločajo evropska prihodnost in perspektive, in kjer sem se daljnega leta 1981 kot civilni uslužbenec Doma v Tinjah udeležil potovanja in opisal vtise ob iskanju civilizacijskih korenin naše celine. Bil je moj prvi članek za Nedeljo in ker je bil Kopeinig že takrat mož hitrih dejanj in tveganj, je bil mnenja, da lahko riskira s tem neizkušenim mulcem, ki bi bil rad žurnalist, začetek prelomnice pri našem osrednjem verskem tedniku. Kar sem pa že takrat videl, je bila Kopeinigova radovednost, ja, navdušenje za tuje države, kulture in ljudi. Za koroško dušo, ki dostikrat sama sebi zadošča in velikokrat ni pripravljena gledati prek lastnega plota, so ljudje s tako držo potrebni kot mana v puščavi. Kopeinig je svoje mreže gradil in pletel v času, ko globalizacija še ni bila mantra slehernega življenja, ko še ni bilo tehničnega svetovnega omrežja, ki povezuje vse z vsem. Njegova osebna razvejana mreža poznanstev je bila tako rekoč poosebljen »facebook« osemdesetih in devetdesetih let, ki je s tinjskimi potovanji širil obzorja naših ljudi, hkrati pa je pogled na svet povezoval s sočutjem in soodgovornostjo. Zato je širjenje misijonske misli njegov življenjski projekt, ki ga skozi vsa desetletja razvija in spremlja z vztrajnostjo, ki ji ni para. Akamasoa — Koroška vas z več kot 360 novimi hišami za smetiščarje na Madagaskarju je samo vrh gore dejanj, molitev in prizadevanj, ki imajo svoj izvor v neomajnem prepričanju v dobro v človeku. In to prepričanje živi Kopeinig z vso njemu lastno predanostjo, duhovnim zaupanjem, predvsem pa z voljo, ki ne pozna odlašanja.

Da se povrnem k lastni zgodbi. Moj prvi delovni dan pri Nedelji sem začel nekje nad Atlantikom, ker sem spremljal skupino mladih koroških Slovencev z imenom »Mladi mi« na turneji po Kanadi in ZDA. Kopeiniga ta neobičajen začetek moje službe ni spravil v zadrego, ker je — iz prej povedanega — vedel, kako pomembna je vseslovenska perspektiva. Pol leta pozneje me je Jože poslal na večmesečno prakso k tedniku Družina v Ljubljani, ki je takrat deloval še pod oteženimi pogoji proticerkveno usmerjenega režima. V vsem tem se je zrcalilo Kopeinigovo prepričanje, ki velja tudi še danes, in spet ni človeka na Koroškem, ki bi to držo živel tako dosledno. Vseslovenstvo je eden izmed temeljnih elementov naše identitete: brez žive in neprestano na novo odkrite povezave z matično državo Slovenci na Koroškem ne moremo preživeti. Obratno pa ima prav obrobje svojo moč in marsikaj se prav iz zamejstva vidi bolj ostro, bolj sproščeno, včasih tudi bolj odločno kot pa v centru. Hkrati pa ne smemo pozabiti Slovencev po svetu, v zdomstvu na drugih celinah, ki so bili vse predolgo odrinjeni, pozabljeni, zaničevani in so kljub temu ohranili zavest in čut za slovenstvo. Kopeinig je to poslanstvo vedno živel, kajpada osebno pa tudi z izgradnjo in uvrstitvijo Doma v Tinjah kot kraja dialoga z narodom sosedom, a tudi med Slovenci samimi. In tako se ti lahko zgodi povsod po Sloveniji, da je prvo vprašanje sogovornika, potem ko si mu razgrnil, da si iz Koroške: »Potem tudi Kopeiniga poznate!«. Kopeinig kot sinonim za koroške Slovence. Ambasador samozavestnega slovenstva, ki stoji in preživi, ker je odprt na zunaj, hkrati pa se zaveda, da potrebuje samostojne strukture in kraje, kjer se lahko srečavaš in živiš duhovno in narodnostno dimenzijo življenja. Naši ljudje so to Kopeinigovo vizijo skozi vsa desetletja vedno znova podpirali, saj je bilo za izgradnjo, dogradnjo in povečavo Doma v Tinjah poleg pomoči škofije potrebnih več »tinjskih čudežev«.

In še enkrat se povrnem k svoji zgodbi. Moja nastavitev pri Nedelji je bila del večjega načrta. Bil je čas, ko so okoliščine, pa tudi finance, omogočale ojačitev in izgradnjo samostojnih slovenskih struktur znotraj katoliške Cerkve na Koroškem. Jože Kopeinig je ta kairos, ta ugoden trenutek, znal izkoristiti, ker je bil mož dejanj, ker je bil brez dogmatičnih okopov in odprt za novo in ker je zaupal mladim in laikom. Tako je v nekaj letih iz zametkov uradov, ki so jih praviloma častno vodili in upravljali duhovniki, ustvaril vso strukturo, ki jo danes poznamo kot slovenski del katoliške Cerkve na Koroškem. Katoliško akcijo s svojimi oddelki in gibanji, Dušnopastirski urad z misijonsko pisarno in uredništvo Nedelje, kakor jih poznamo danes, so v veliki meri Kopeinigova zasluga. (In če se danes oziram po vrstah vidim mnogo teh, ki so začeli v Kopeinigovem času in so zdaj že v pokoju ali pa se tej prelomnici bližajo v velikih korakih).

Tako je bilo samo pravšnje in logično, da je poleg teh centralnih ustanov v Mohorjevi hiši v teku časa Kopeinig prevzel tudi vodilno odgovornost kot predsednik pri Mohorjevi družbi kot taki. Saj ima prav ta pomembna gospodarska struktura vgrajeno v svoje gene vseslovenstvo, skrb za duhovno in kulturno omiko in za mlade. Ta Slomškova dediščina je bila vedno tudi Kopeinigovo vodilo v tej funkciji — zlasti še ob zadnji prelomnici ob instalaciji novega vodstva –, čeprav je videl tudi izzive, ki so jim izpostavljena podjetja v času globaliziranega gospodarstva in informacijske dobe s hitrimi in korenitimi spremembami na skoraj vseh področjih. Za to svojo držo je bil deležen tudi veliko javne, deloma zelo osebne kritike.

In s tem smo že pri zadnjem, a odločujočem poglavju. Ob vseh vodilnih in menedžerskih zmogljivostih in zaslugah, ob vseh zgrajenih hišah in ustanovljenih uradih, iniciiranih akcijah in uspešnih pobudah ostaja slika nepopolna, če ne povemo predstavimo Kopeiniga kot človeka, kar je pa spet neposredno povezano z vprašanjem o Kopeinigu kot duhovniku.

Naj tudi tu začnem s svojo zgodbo. Ko mi je pred tremi meseci umirala mama, sem v stiski poklical Kopeiniga. Sam je bil pravzaprav zelo bolan in je ležal v postelji, toda še sekundo se ni obotavljal. Z avtom sem šel po njega in ko je prisedel, ni rekel besede. Začel je moliti in ves čas, ko sva se vozila proti domu, sva molila očenaš in zdravamarijo in meni se je zdelo to neskončno blažilno in pomirjujoče. Pozneje sem se spomnil mladostnih let, ko smo se vozili s Kopeinigom na izlete in je dostikrat pri vožnji molil in sem bil med tistimi, ki smo se tej navadi malo posmehovali. 40 let je med tema dvema dogodkoma, ki so mi vlili spoznanje, kako neverjetno zvest si je ostal Kopeinig v jedru svoje poklicanosti: tradicionalno pobožno duhovnost zna povezati z odprto teološko držo, ki marsikak razvoj v Cerkvi vidi (samo)kritično. Že vedno mi je pa imponiralo njegovo dosledno, da, skorajda radikalno odklanjanje cerkvenih odlikovanj in častnih naslovov.

V tinjski kapeli, delu Prešernovega nagrajenca Marka Rupnika, res najdemo srž Kopeinigovega duhovnega in življenjskega sporočila. Slovenska Cerkev vgrajena v veličino in globino evropskih duhovnih temeljev, v središču pa biblični prikaz božjega gostoljubja. Pri mizi besede in kruha se razlega prijateljsko ozračje. Iz sakralnega prostora sije drža, ki pri Kopeinigu šteje največ: prijateljstvo in zvestoba! Naj še zadnjič dodam osebno opombo: čeprav Kopeinig že dolgo nima več kake funkcije pri Nedelji, ne mine teden, da ne bi prišel na uredništvo s kako zamislijo, idejo, kritiko, pobudo, včasih tudi samo na kakšen klepet. Ali: v vseh letih najinega poznanstva ni minil moj godovni dan, da mi Kopeinig ne bi pisal kartice ali me poklical po telefonu. Malenkost, toda prepričan sem, da je nešteto primerov, zgodb, ki pričajo o tej Jožetovi vrlini.

Dragi Jože! Moja — in mislim, da lahko rečem naša — hvaležnost, spoštovanje in povezanost imata dve korenini. To, kar si ustvaril, naredil, usmeril, in to, kar si za nas kot duhovnik, človek in prijatelj. Bog lonaj.

Pa še to: Jože šteje k ljudem, ki so zgrajeni blizu vode, tako pravimo tistim, ki so hitro ganjeni. Meni so načelno simpatični, ker razkrijejo, da pustijo potipati dušo. Niso cinični, ker so zmožni drže, ki mi postaja iz leta v leto pomembnejša za razlikovanje duhov. Znajo so-čustovati, zmožni so usmiljenja.

Zato bi rad ob koncu namesto velikih želja izrazil prepričanje, da bo leto usmiljenja, ki se začenja čez nekaj mesecev, Kopeinigovo leto.

Na logotipu, ki ga je za to leto ustvaril Kopeinigov prijatelj Marko Rupnik, vidimo Dobrega pastirja, kako se dotakne človeka z ljubeznijo, ki ima moč, da spremeni življenje posameznika.

Da bi se v soju tega vsak vprašal — kdo sem? In da bi tako ozdravilo to, kar je bolnega, zacelilo to, kar je ranjenega, se spravilo to, kar je sprtega.

One clap, two clap, three clap, forty?

By clapping more or less, you can signal to us which stories really stand out.