Kam greš, Slovenija?
Epidemija COVID-19 je letos dodobra pretresla slovensko družbo. V prvem valu smo s hitro spremembo obnašanja večine prebivalcev širjenje virusa učinkovito zajezili. Žal smo v drugem valu po številu okužb, hospitalizacij in smrti na prebivalca v svetovnem vrhu.
Za lajšanje posledic epidemije in za končni cilj obvladovanja virusa je potrebna jasna, dolgoročna strategija, ki nas bo vodila do uspešnega obvladovanja virusa in končno do njegove eliminacije.
Trenutne ukrepe smo v primerjavi z državami z večjim uspehom v boju z virusom sprejeli prepozno, hkrati pa jih preveč sporadično in prepogosto spreminjamo, da bi lahko znanstveno sledili njihovim učinkom in jih v tem smislu vrednotili. Srednjeročnih ali dolgoročnih načrtov nimamo oziroma javnostim niso bili predstavljeni.
Del odgovornosti za hitro širjenje virusa nosijo tudi prebivalke in prebivalci, ki se priporočil in odlokov ne držijo tako dosledno in odgovorno, kot med prvim valom. Deloma je vzrok pandemična “utrujenost”, deloma pa preobilje nasprotujočih si informacij o epidemiji. Brez odgovornega in samozaščitnega ravnanja širjenja epidemije ne bomo zajezili.
Število okužb je hitro preraslo zmogljivosti zdravstvenih ustanov in institucij, ki epidemiji sledijo in jo analizirajo. Ustavili smo večino gospodarstva, ki posluje s strankami, z odloki poskušamo preprečiti nepotrebne stike med prebivalci, ustavili smo šolstvo, kulturo in javni transport, omejili smo geografsko prehajanje ljudi med občinami, a še vedno ne dosegamo želenih učinkov — zajezitve širjenja virusa.
Strategija
Strategija, ki ji sledi večina držav, ki so pri nadzoru epidemije uspešnejše od nas, je zajezitev, ki vodi v lokalizirano eliminacijo.
Prvi korak take strategije je zajezitev širjenja virusa. To pomeni, da poskušamo vzdrževati število novih okužb tako nizko in lokalizirano, da jih bomo lahko nadzorovali in obvladali in da nove okužbe ne bodo preobremenile našega zdravstvenega sistema.
Zajezitev vključuje nadzor in obvladovanje posamičnih primerov, vzpostavljanje zdravih mehurčkov in regij ter smiselno odpiranje in zaustavljanje javnega življenja, šolstva in gospodarstva glede na stanja po regijah.
Drugi korak je izničenje virusa, kar pomeni, da se pojavnost bolezni (na določenem geografskem področju ali v celoti) zmanjša na raven, kjer lahko zdravstvo in sistem sledenja ponoven izbruh hitro in učinkovito obvladata in zajezita.
Čeprav je odsotnost bolezni končni cilj, izničenje ne pomeni, da novih primerov ne bo. Cilj je poiskati mehanizme, s katerimi lahko kar v najkrajšem časovnem obdobju ustavimo in zamejimo lokalno širjenje virusa; ti vključujejo iskanje izvora okužb, obsežna testiranja tako simptomatskih kot asimptomatskih oseb, sledenje kontaktov okuženih oseb, nadzorovano in urejeno izolacijo oz. karantene ter socialno in ekonomsko podporo vseh, ki jih ukrepi prizadenejo.
Trenutni znanstveni konsenz je, da nam lahko samo strategija zajezitve in postopnega izničenja omogoči povrnitev v vzdržno stanje: ko bo virusa med prebivalci manj, bomo lahko ponovno (lokalno) zagnali javno življenje, gospodarstvo, šolanje, kulturo in tako dalje, pri tem pa ne ogrožali sebe in drugih.
Taktika
Kako torej zajezimo širjenje virusa?
Ker gre za večdimenzionalni problem, bo morala tudi konkretna rešitev vzporedno naslavljati celo vrsto družbenih podsistemov.
Potrebna bo podatkovna odličnost: natančno, ažurno in transparentno zbiranje podatkov, na podlagi katerih bo nato možno spremljati delovanje ukrepov, utemeljenih na znanstvenih dognanjih.
Pri ocenjevanju in projekcijah učinkov ukrepov moramo uporabiti vse dostopne in verodostojne vire informacij ter podatkovne zbirke. Te naj zajemajo podatke različnih področij: medicine in zdravja, ekonomije in gospodarstva, okoljskih ved, družboslovja in humanistike.
Nemudoma moramo začeti sistematično in dosledno zbirati čim več podatkov o kontekstih in krajih širjenja okužb. To pomeni, da moramo vzpostaviti transparenten, javen in čim širši informacijski sistem zbiranja informacij o okužbah in značilnostih okuženih oseb.
Na podlagi vnesenih podatkov moramo nato ažurno in odločno sprejemati ukrepe in priporočila.
Ti naj bodo:
- Podprti z dejstvi.
O smiselnosti ukrepov ne smemo ugibati.
Če podatkov ni, moramo jasno povedati, da gre za poizkus in da podatke še zbiramo. - Izvedljivi.
Če izvajanja ukrepa ni mogoče zagotoviti z nadzorom (večina ukrepov, ki posegajo v intimo in prosti čas posameznika), jih je treba preoblikovati v priporočilo ali nasvet. - Sorazmerni.
Ukrepi ne smejo nesorazmerno (negativno) vplivati na posamezne skupine prebivalcev, sploh ne po ločnicah, kot so ekonomski status, poreklo, zakonski status, starost.
Če gre za usmerjene ukrepe (recimo omejitve za starostnike) mora biti jasno predstavljen namen in metrika ukrepa. - Enostavni.
Ukrepi morajo slediti preprostim smernicam. Predstavljeni morajo biti jasno in smiselno. Izjeme morajo biti prepuščene informirani presoji posameznika. - Dosledni.
Pravila morajo biti smiselno usklajena in razumljiva. Če odpiramo šole, ne moremo zamejevati gibanja v naravi. Če vzpostavljamo izjeme zaradi dejstev (izjemna žarišča) moramo javnostim jasno predstaviti razloge.
Komunikacija
Komunikacija odločevalcev z javnostmi glede konkretnih ukrepov in priporočil mora slediti principom, ki jih v primeru zdravstvenih kriz priporočajo tudi svetovne krovne zdravstvene organizacije:
- Bodi prvi.
Krize so časovno občutljive. Hitro posredovanje informacije je pogosto najpomembnejše. Javnostim prvi vir informacij pogosto postane najljubši.
“To zaenkrat vemo.”
“Ko bomo vedeli več, vam bomo poročali.” - Imej prav.
Natančnost vzpostavlja zanesljivost. Informacije lahko vključujejo, kar vemo in česar ne, ter kaj počnemo, da bomo slednje izvedeli. - Bodi kredibilen.
Dosledno moramo komunicirati odkrito in resnicoljubno. Napake moramo priznati. - Pokaži empatijo.
Krize povzročajo škodo in trpljenje, ki ju moramo priznati in upoštevati. Naslovimo, kaj ljudje čutijo in s kakšnimi izzivi se soočajo. Vzpostavljajmo zaupanje.
“Pomembni ste nam.”
“Poznamo in naslavljamo vaše težave.” - Pozovi k dejanjem.
Konkretna navodila ljudi pomirijo, ker jim dajo občutek, da lahko vplivajo na razvoj dogodkov. - Bodi spoštljiv.
Spoštljiva komunikacija je še posebno pomembna, ko se ljudje počutijo ogroženi. Spodbuja sodelovanje in zaupanje. - Deluj transparentno.
“Ničesar vam ne skrivamo.” - Ne obljubljaj preveč in ne zavajaj.
Neupravičen optimizem škodi.
Kako naprej?
Jasno je, da nas dosedanje strategije niso obvarovale pred katastrofalnimi zdravstvenimi ali gospodarskimi posledicami epidemije. Dejstvo je tudi, da se pristojni v drugem valu niso odzvali pravočasno ali v skladu z zgornjimi smernicami.
A zdaj ni bistveno iskanje krivca - ali so odpovedali odločevalci ali prebivalci - pač pa dejstva. Tudi najbolj optimistične projekcije razvoja epidemije nam napovedujejo še stotine smrti in resne posledice za gospodarstvo.
V tem trenutku je zato bistveno, da strnemo vrste in se - odločevalci in prebivalci - posvetimo racionalnim in učinkovitim prijemom, ki bodo vodili v izboljšanje stanj zdravstva, ekonomije, počutja in družbe.
Bomo zmogli?
Pripravil: Jure Novak
Hvala Sledilniku za podatke, predloge in popravke.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno mnenja Sledilnika.
