Kam so izginili resni primeri!?
Zarota? Ne, zgolj podatkovna odličnost in (odgovorna) matematika.
Graf “Delež resnih primerov” smo pred kratkim odstranili, saj sta preračun in prikaz nastala ob koncu prvega vala epidemije, in sta bila smiselna za njegovo analizo. Zdaj je — zaradi dinamike epidemije — postal zavajajoč. Opazili smo tudi napačno (zlonamerno? nevedno?) interpretiranje pojma delež v javnosti — ko so številke deleža padale, so nekateri to razumeli kot padanje absolutnih številk (torej celote ugotovljenih primerov).
Dokler ne najdemo boljšega načina za predstavitev teh podatkov, grafa ne bomo več prikazovali.
Zakaj?
Graf prikazuje delež vseh hospitaliziranih primerov, primerov, sprejetih na oddelek intenzivne terapije, in umrlih glede na vse potrjene primere od marca naprej. Vzrokov, da je bil graf zavajajoč oz. da ni odražal dejanskega stanja, je več, vsi pa izhajajo iz dejstva, da je “delež” oz. “razmerje” količina, ki zahteva dve meritvi — števec (nove hospitalizacije) in imenovalec (prijavljeni primeri).
Med vzroki, zaradi katerih tako izračunani deleži niso bili ustrezni, so:
1. Spreminjanje pomena prijavljenih primerov: Spomladi, v vrhu prvega vala epidemije, je bilo med prijavljenimi primeri — glede na vse potrjeno okužene v populaciji, ki pa jih je bilo zaradi selektivnega testiranja bistveno manj — relativno več primerov s težjimi simptomi in bolj verjetno potrebo po hospitalizaciji. Pri takratnih kriterijih za testiranje in takratni starostni strukturi potrjenih primerov je bil delež hospitaliziranih primerov nekje med 20 in 30 %. Ker pa se je kriterij za testiranje ob koncu prvega vala spremenil, od takrat naprej beležimo več primerov z blažjimi simptomi, kar zmanjšuje delež tistih, ki potrebujejo bolnišnično oskrbo; ob sedanji starostni strukturi potrjenih primerov je ta 6 — 10 %.
Glede na to, da se je postopek merjenja imenovalca v obravnavanem obdobju močno spremenil, smo ocenili, da graf ne odraža realnega stanja.
2. Časovni zamiki: Za pravilno oceno deleža, ki bi odražal resnično stanje, je potrebno vzporediti primere v času, ko so bili prijavljeni, s primeri, ki so prešli v drugo fazo v času, ko je nastopila. Zamik med odkritjem pozitivnega primera in hospitalizacijo je med 0 in 10 dni, med hospitalizacijo in intenzivno terapijo je med 0 in 4 dni, med odkritjem primera in smrtjo pa med 0 in 20 dni. Zamik bi lahko bolje ocenili, če bi imeli podatke o primerih glede na čas nastopa simptomov, ampak tega podatka NIJZ žal ne poroča; prav tako nimamo direktnih podatkov o tem, koliko časa pred sprejetjem v bolnišnico je bil primer potrjen.
To je razlog, da bi za pravilen delež hospitaliziranih primerov morali delež izračunati kot razmerje med novimi hospitalizacijami danes in novo odkritimi primeri pred nekaj dnevi. Če tega ne storimo (oziroma če je časovni zamik premajhen), potem nam delež ob eksponentni rasti strmo pada (novi primeri zaradi eksponentne narave procesa naraščajo hitreje kot hospitalizacije, tudi v relativnem smislu); ob eksponentnem upadanju pa delež strmo raste (ko novi primeri že upadajo, je število novo hospitaliziranih primerov še vedno relativno visoko — to se dobro vidi na krivuljah z majhnimi časovnimi zamiki na začetku priloženega grafa, ki ustreza upadanju primerov v prvem valu epidemije).
To dinamiko lahko ilustriramo v grafu s krivuljami deleža med novimi hospitaliziranimi primeri in vsemi prijavljenimi primeri za različne časovne zamike med prijavo primera in sprejemom v bolnišnico.
Krivulje so bile izračunane na podlagi 21-dnevne vsote primerov (da se vsaj malo izognemo spremembam v kriteriju prijave primerov iz točke 1.). Iz priloženega grafa je razvidno, da lahko z izbiro časovnega zamika bistveno spremenimo potek krivulje in vplivamo na izračunani delež (kljub temu, da so vse krivulje preračunane direktno iz številskih podatkov, zadnja vrednost razmerja zavzame 6.6% ali 11%, odvisno od tega, kakšen časovni zamik privzamemo).
Ker graf, ki je bil v objavljen na naši domači strani, ni upošteval časovnega zamika, smo ocenili, da v spremenjenih razmerah ne odraža realnega stanja.
3. Starostna struktura: O deležu hospitaliziranih izmed prijavljenih primerov je smiselno govoriti samo v povezavi s starostno strukturo — samo dokler je porazdelitev prijavljenih primerov po starosti (in spolu) približno enaka, bi ob nespremenjenih kriterijih za testiranje in hospitalizacijo ter ob nespremenjenih lastnostih bolezni lahko opazovali delež kot nekaj, kar nam prkazuje splošno tveganje v populacije za težek potek bolezni. Kadar se starostna struktura prijavljenih primerov spremeni, je neizogibno, da se bo spremenil tudi delež hospitaliziranih primerov (starostna struktura pa se spremeni bodisi zaradi spremenjenih okoliščin, ki nekoga spodbudijo, da se testira, bodisi zato, ker se zaradi spleta okoliščin nesorazmerno okuži po starosti drugačna skupina prebivalstva).
Ker podatkov o starostni strukturi pacientov, sprejetih v bolnišnico, nimamo, tega vidika ne moremo upoštevati — vsaj ne na zanesljiv in nesporen način. Tudi zato smo se odločili, da graf umaknemo.
