Kapljice ali aerosoli — je razlika sploh pomembna?
Kako se širi virus — in kako to vpliva na naše ravnanje
V zadnjem času v strokovni in medijski sferi prihaja do vse več polemik v zvezi s prenosom virusa SARS-Cov-2, ki ob okužbi lahko povzroči, da zbolimo z boleznijo COVID-19. Strokovnjaki z več področij, ki so ključna za razumevanje tematike, se strinjajo ter na podlagi znanstvenih dokazov zelo dobro ilustrirajo, da se respiratorni virusi ne širijo pretežno kapljično, kot se je domnevalo do sedaj, ampak se v resnici prenašajo preko zraka z aerosoli.
Ko človek kašlja, kiha, glasno govori, poje itd., proizvaja izločke, ki ob okužbi z virusom vsebujejo tudi virusne delce. Ti izločki so lahko različnih velikosti in imajo zaradi tega različne lastnosti, v grobem jih delimo na kapljice ter aerosole.
Kapljice so večje (>50 μm) in težje, zato v zraku ostanejo največ 10 do 15 sekund, preden zaradi težnosti padejo na tla, aerosoli pa so manjši (<5 μm) in se lahko gibljejo z zrakom ure in ure. Za kapljični prenos velja, da se lahko zgodi le ob tesnem stiku (nekaj časa na razdalji do 2 m), medtem ko aerosole z virusnimi delci lahko vdihnemo tako ob tesnem stiku (do 2 m), ob ugodnih pogojih v zaprtih prostorih pa tudi na daljše razdalje, in/ali ko je okužena oseba že zapustila prostor.
Razlika je pomembna, saj vpliva na to, kako zaznavamo nevarnost okužbe in kaj lahko proti temu storimo. Zato smo se odločili, da predstavimo najbolj zgovorne in nazorne znanstvene argumente o tem, da se okužba s covid-19 zgodi — po zraku in na razdaljo.
10 znanstvenih razlogov v podporo argumentu, da se SARS-CoV-2 širi aerogeno
Robert Schooley).
V ugledni reviji s področja medicine The Lancet je bil pred kratkim objavljen recenziran (peer-reviewed) komentar, ki predstavi 10 temeljnih argumentov za trditev, da se virus SARS-CoV-2 širi primarno z aerosoli.
- Podrobna analiza veliko superprenašalskih dogodkov, ki poganjajo epidemijo, je pokazala, da je edino logično pojasnilo zanje aerogeni prenos, medtem ko avtorji pravijo, da še nikjer niso zasledili niti ene študije, ki bi potrjevala kapljični prenos.
Študija skupka v pevskem zboru območja Skagit Valley (Washington, ZDA), objavljena 26. septembra 2020. V dveh in pol urah pevskih vaj se je kljub upoštevanju dveh metrov razdalje okužilo 52 od 60 zborovskih pevcev.
Avtorji sklepajo, da kapljični prenos v tako kratkem času (merilo za tesen stik pri kapljičnem prenosu je 15 minut znotraj razdalje 2 metrov) enostavno ni mogoč, saj ena sama oseba v tem času s kašljanjem/kihanjem ne more okužiti kar 52 oseb. V prid argumentom je tudi dejstvo, da se pri petju proizvaja izredno velika količina aerosolov.
2. Vse večje število primerov okužbe na razdaljo, brez kakršnegakoli stika med primarno in sekundarno okuženimi.
Hotel na Novi Zelandiji, namenjen karanteni, kjer so na podlagi genetskega sekvencioniranja vzetih vzorcev ugotovili, da so okužbe povezane, čeprav osebe med seboj niso imele nobenega stika, kar pomeni, da so se okužbe zgodile tako, da se je virus prenesel z zrakom po zračnih poteh. Drugi primer, ki spada tudi pod prvo točko, je okužba v pevskem zboru v Sydneyju (Avstralija), pri kateri so s sekvencioniranjem potrdili, da je okužena oseba prenesla virus na osebe, ki so stale v dvorani 15 metrov za njo (glej sliko).
3. 30 do 50 % okužb povzročijo osebe brez simptomov, kar pomeni, da nekateri okuženi širijo virus še pred pojavom simptomov – t.i. presimptomatski prenos; medtem ko se pri drugih simptomi sploh nikoli ne pojavijo – t.i. asimptomatski prenos. To je izredno pomembno, saj te osebe ne kašljajo in ne kihajo in zato ne izločajo omembe vrednega števila kapljic.
4. Virus se vsaj 20-krat bolj učinkovito prenaša v notranjih prostorih. Avtorji argumentirajo, da gravitacija na kapljice deluje popolnoma enako tako v notranjih prostorih kot zunaj. Uspešno širjenje virusa v prostorih lahko tako pojasni in opiše zgolj akumulacija aerosolov znotraj prostorov — predvsem ob zastajanju zraka ob neprimernem zračenju. Primerno in kakovostno prezračevanje izjemno zmanjša možnost za okužbo, kar (ironično) potrjujejo tudi pri SZO, saj so pred kratkim objavili navodila za prezračevanje. Ventilacija nima prav nobenega vpliva na kapljični prenos, lahko pa razredči koncentracijo aerosolov in v njih ujetega virusa v prostorih.
5. Študije iz zdravstvenih ustanov potrjujejo, da so se zdravstveni delavci okuževali kljub doslednemu upoštevanju vseh ukrepov za kapljični in kontaktni prenos (kirurške maske, zaščita oči …). Kirurške maske so sicer zadovoljiva zaščita za kapljični prenos, vendar neprimerna zaščita pred aerogenim prenosom, saj so za aerosole dokaj prepustne.
6. Infektivni delci virusa so bili zaenkrat najdeni v zraku dveh bolnišnic ter enega avtomobila. Poudarek: ošpice ter tuberkuloza sta dve od bolezni, za katere smo popolnoma prepričani, da se prenašata aerogeno, vendar niso v zraku nikoli odkrili infektivnih delcev z virusi, ki ju povzročata.
7. Infektivne virusne delce so s PCR-testi potrdili pri vzorcih, odvzetih na filtrih prezračevalnih sistemov v več bolnišnicah. Nesporno dejstvo je, da se ti infektivni virusni delci ne bi znašli tam, če ne bi potovali z gibanjem zraka v prostoru.
8. Aerogeni prenos je bil dokazan v laboratoriju pri preizkusih z dihurji in hrčki. Znanstveniki so dokazali okužbo prek zavitih cevi, kar je izredno močan argument za aerogeni prenos, saj se le aerosoli gibljejo z zrakom v vse mogoče smeri, medtem ko kapljice iz vira letijo ravno, brez zavijanja. Referenca iz zgodovine priča o podobnem preizkusu, s katerim sta Richard Riley in William Wells leta 1961 dokazala aerogen prenos tuberkuloze (po petdesetih letih zanikanja).
9. Ne obstaja niti ena objavljena (recenzirana) študija, ki bi dokazala, da aerogeni prenos ni glavni način prenosa za Sars-CoV-2. Obstajajo sicer primeri, v katerih so si ljudje delili notranji zrak, a do okužbe ni prišlo. To se zlahka pojasni s kombinacijo primerne ventilacije in/ali prekomerno razpršenostjo. Prekomerna razpršenost je povezana s superprenašalstvom in pomeni, da ne okužujejo vsi okuženi ljudje enako uspešno, ampak je za večino okužb odgovorno manjše število superprenašalcev.
10. Avtorji prav tako izpostavljajo, da aerogene bolezni nimajo vedno izjemno visokega števila R0 – kot primer za to navajajo tuberkulozo, ki ima nižji R0 kot Sars-CoV-2 –, pa vendar nihče (več) ne dvomi v to, da se prenašajo aerogeno. Poleg tega je R0 zelo nezanesljiva spremenljivka, ki jo je težko natančno določiti. Predvsem zato, ker vemo, da nekateri ljudje virusa Sars-CoV-2 ne širijo, medtem ko ga drugi širijo toliko bolj uspešno.
Veliko je dokazov in študij, ki potjujejo aerogeni prenos, medtem ko prepričljivih in utemeljenih študij za kapljični prenos nismo uspeli najti. Vse, kar obstaja, so študije, ki izključujejo prenos brez kontakta, torej prek površin (fomiti).
Maske in razdalja bodo še vedno ključne v preprečevanju okužbe, toda skrajni čas je, da kot ključni dejavnik upoštevamo tudi aerosolni prenos. Temu moramo prilagoditi vedenje v notranjih prostorih. Medtem ko bo zunaj razdalja z masko verjetno dovoljšna zaščita, bomo morali v notranjosti skrbeti za pravilno prezračevanje. Kar je v zraku, pač ni ljubezen. Zato zračimo, kar se le da. Tokrat bo resnično bolje, če bomo živeli na prepihu.
Zbrala in uredila: Nina Rolih, podpora: Sledilnik.org
Prizadevanja naše prostovoljne skupnosti za objavo in analizo podatkov na kritičnih področjih družbenega delovanja lahko podprete z deljenjem objav ali s prispevki.
