Kdaj se počutimo bolne?

(In zakaj se kdaj ne, čeprav smo …)

V zadnjih mesecih se v medijih tu in tam pojavi objava o osebi, ki je bila v stiku ali celo živi z nekom, ki je pozitiven na covid-19, vendar vseeno še naprej hodi v službo, v trgovino ali celo v zdravstveni dom. Zagotovo o takih primerih slišimo tudi v zasebnih krogih in na družbenih omrežjih. Dogaja se celo, da osebam, ki so morebiti okužene, tako svetujejo osebni zdravniki (“naj se ne vznemirja, ker nima simptomov bolezni”¹).

Gre za pomanjkanje informacij, slabo razumevanje, malomarnost, strah pred izgubo zaposlitve, upor?

V mnogo primerih je odgovor verjetno kombinacija naštetega, mogoče pa gre tudi za nekaj globljega, nekaj, kar se odvija v vsakem izmed nas: kako razumemo, kdaj smo bolni? Šele ta uvid nam bo pomagal razvozlati odziv javnosti na priporočila in jih morda učinkoviteje komunicirati v prihodnje.

Prevelik poudarek na bolezenskih znakih covid-19

Covid-19 naše običajno razumevanje bolezni postavlja na glavo. V sebi namreč lahko nosimo virus in ga širimo, a ob tem naše počutje ni slabo. To je ključni moment tega virusa in razloži tudi, zakaj je tako uspešen pri širjenju. Ker smo v resnici bolni, a se počutimo zdravi. Marsikdo se je že vprašal, zakaj bi se potem izogibal drugim, zakaj bi nosil masko, če se čisto dobro počuti?

Odgovorov na ta vprašanja ne slišimo pogosto v javnosti, saj se komunikacija o virusu in bolezni osredotoča predvsem na posledice okužbe: na bolezenske znake, kratkotrajne in dolgotrajne posledice okužbe ter na posledične obremenitve zdravstvenega sistem. S tem se še dodatno utrjuje naše “zdravorazumsko” razlikovanje med biti “zdrav” in “bolan” kot razlika med dobrim počutjem brez simptomov in slabim počutjem z občutnimi simptomi.

Na takšno razumevanje trčimo vsepovsod: če se počutite dobro, ne morete dobiti bolniške, verjetno vam tudi delo od doma ni omogočeno. Ob obisku zdravstvene ustanove vas vprašajo, če imate določene simptome — imate vročino, morda kašljate? S temi simptomi ne smete vstopati v nekatere javne prostore, na primer v trgovino, urad ali na delovno mesto, kjer vam na vhodu izmerijo telesno temperaturo.

Kdaj zase rečemo, da smo zdravi?

Naše razumevanje zdravja in bolezni je kulturno pogojeno, zato ni presenetljivo, da se naše splošno razumevanje razlikuje od tega, kako ju razume medicina. Za zdravstveni sistem namreč bolezenski simptom ne vpliva nujno na naše počutje. Za medicino so simptomi bolezni tudi na primer z laboratorijskim testom odkrit visok holesterol ali krvni sladkor, ob katerih se (v tistem trenutku) počutimo povsem dobro.

Toda na ravni posameznika je to razumevanje subjektivno: odvisno je od kulture, pripadnosti določeni družbeni skupini, samopodobe ter izkušenj s slabim počutjem in boleznijo (svojo in bližnjih). Ne samo, da nekaterih simptomov dejansko sploh ne moremo občutiti; na nekatere druge, povsem občutne simptome, smo se lahko čisto navadili. Za ljudi, ki delajo stoje, je boleč hrbet ali utrujenost del vsakdana; za redne kadilce je stalno pokašljevanje nekaj, česar sploh ne opazijo. Da posameznik zase reče, da je bolan, mora običajno občutiti več simptomov, ki morajo dovolj odstopati od običajnega počutja, da jih zazna kot nekaj nenavadnega.

To problematiko zelo dobro poznajo zdravstveni delavci na področju preventivne medicine. Razumevanje, kdaj smo bolni, namreč bistveno vpliva na to, kako posameznik sprejme zdravstvena priporočila. To je najbolj očitno pri motivaciji za spremembo v življenjskem slogu: na primer za opustitev čezmernega pitja alkohola, kajenja ali neustrezne prehrane. Vsi bolj ali manj vemo, kako bi se morali prehranjevati, da bi morali prenehati kaditi, vsaj zmanjšati, koliko spijemo. Pa smo kaj od tega naredili? Da? Potem si lahko čestitamo! A smo v manjšini.

Zato ni presenetljivo, da podobno velja tudi danes, v času epidemije, ko je glavno priporočilo izogibanje stikom. Tudi, če se zavedamo tveganja — in mnogi se ga ne — je pogosto težko spremeniti vedenje, če ne občutimo neposredne nevarnosti.

Torej imamo že v času, ko med nami ne kroži nalezljivi virus pandemskih razsežnosti, zelo subjektiven pogled na to, ali smo bolni ali ne in se na stanje tudi različno odzivamo. Nalezljivi virus, ki nekatere pripelje na intenzivno nego, drugi pa ga prebolijo povsem brez simptomov, prinaša še več zmede. Zato v trenutnih razmerah, ko je še vedno veliko neznanega, ne preseneča, da se posamezniki zanašamo na obstoječe kulturne razlage in odzive na bolezni.

Slovenske navade — odpravljanje simptomov in prezentizem

Razumevanje zdravja kot odsotnost občutnih simptomov in dobro počutje podpirajo tudi oglasi, s katerimi nam v jesenskem in zimskem času prodajajo sirupe, tablete in praške, ki bodo neprijetno “težavo” hitro odpravili. Torej nisi bolan, če lahko simptome odpraviš z zdravili. Vse dokler te ne “položi”, dokler lahko opravljaš svoje vsakdanje aktivnosti, si zdrav. Prišli smo celo tako daleč, da je treba opozarjati ljudi, da če vzamejo tableto, da si znižajo telesno temperaturo, to še ne pomeni, da so potem nenadoma zdravi.

V oglasih so prav tako pogosto prikazani ljudje v službi ali na poti tja, ki s kašljanjem motijo svoje sodelavce. Ta reprezentacija je skladna s slovenskim problemom prezentizma: ljudje ne glede na počutje hodijo v službo, nekateri se celo hvalijo, kako malo bolniških so vzeli. Skupaj gledano se tako krepi razumevanje, da če lahko delamo, potem nismo bolni. Če lahko vzamemo samo en paracetamol, če ne rabimo zdravnika, potem nismo bolni.

Neskladje med subjektivnim in medicinskim razumevanjem bolezni

Komuniciranje priporočil, opozoril in ukrepov v večini predpostavlja enotno — in sicer medicinsko — razumevanje bolezni in pozablja, da ima večina ljudi drugačen pogled. Predpostavka, da zgolj en merljiv simptom, ki ne vpliva nujno na počutje (na primer pozitiven test pri asimptomatični okužbi s SARS-CoV-2), zadošča, da bodo ljudje spremenili svoje vedenje, je v osnovi zgrešena.

Ljudje razumemo svoje zdravje raznoliko, subjektivno in kulturno pogojeno.

Posamezniki brez občutnih simptomov, ki torej ne odstopajo (dovolj) od običajnega počutja, ali z odpravljenimi simptomi (npr. s pomočjo paracetamola), se ne počutijo “bolni” in imajo tako manj motivacije spremeniti svoje vedenje.

Namesto poudarjanja jasnih bolezenskih znakov kot glavnega povoda za drugačno obnašanje, bi moralo biti ključno sporočilo: če smo bili v stiku z okuženo osebo, ostanemo doma in se izogibamo stikom z drugimi ljudmi. Ne čakajmo, da tudi nas položi!

Zakaj je to pomembno za razvoj epidemije v Sloveniji?

V zadnjih tednih in mesecih se vsi sprašujemo, kako je mogoče, da nam ne uspe zaustaviti naraščanja okužb drugega vala. Kako je mogoče, da imamo že toliko časa tako stroge ukrepe, njihov učinek pa je očitno nižji od pričakovanega? Primerjamo se z drugimi državami v soseščini, ki so s celo z manj strogimi ukrepi uspele obrniti krivuljo. Razlogov je veliko in prepletajo se na kompleksne načine. Toda eden pomembnih, a pogosto spregledanih je ravno v velikem razkoraku med našim subjektivnim razumevanjem, kdaj smo bolni, in kako nam ukrepe komunicirajo skozi prizmo medicinskega razumevanja bolezni. In ta razkorak je v Sloveniji še posebej velik, kar nam bo potrdil kdorkoli, ki je delal v tujini in so ga takoj nagnali domov, ko je v službo prišel rahlo šmrkav.

Vemo, da je eden ključnih elementov “uspeha” virusa SARS-CoV-2, da se lahko širi v času, ko oseba (še) nima simptomov. Poleg tega mu sami dajemo možnost, da se širi še naprej, če ne spremenimo vedenja, vse dokler se res ne počutimo tako zelo bolni, da ne moremo nikamor. Formalni ukrepi so mogoči le za ljudi v karanteni: stroge kazni za kršenje, redno preverjanje, ali so potrjeno okuženi re s doma, v nekaterih državah tudi s klici, obiski na domu in podobno.

Drugačen pristop, ki bi naslavljal vse, pa je, da poskusimo z ustreznim komuniciranjem spremeniti naše razumevanje: da smo lahko bolni, ko tega še ne občutimo in morda tudi ne bomo.
Da se, tudi če lahko delamo, tudi če ne potrebujemo niti zdravnika niti paracetamola, vedemo odgovorno in ostanemo doma, če imamo tvegane stike oziroma se počutimo slabo.

Kaj bi izbrali vi, če bi bili okuženi (ali o tem ne bi bili gotovi)?

…
Besedilo: dr. Pika Založnik
Podpora: Sledilnik.org

[1]: Nedeljski dnevnik 16.12.2020 str. 10

Več o različnih razumevanjih zdravja:

• Lupton, Deborah. (2012). Medicine as culture: Illness, disease and the body. SAGE, London.
• Helman, Cecil. (2007). Culture, Health and Illness. Hodder Arnold, London.