PCR testi so zanesljivi.

Kako to vemo?

Medicinski laboratoriji so redko v središču pozornosti, zato je veliko zanimanje javnosti za njihovo delo zelo dobrodošlo, da bi širše prepoznali visoko kakovost dela v teh ustanovah. Mnogi so prvič slišali za mikrobiološke laboratorije, skrite v drobovju zdravstva. Večina je tudi za teste PCR slišala prvič in je želela več podrobnosti o njih. Ti testi so tehnično zelo zahtevni, zato se v javnosti predstavljajo poenostavljene razlage, ki ne prikažejo celotne kompleksnosti preiskave in vseh kontrolnih postopkov pri izvedbi. Vendar so te poenostavljene razlage pri laikih odprle vrata domišljiji in zmotnim zaključkom. Nekaj takšnih napačnih teorij smo ovrgli že v prejšnjem prispevku, vendar sedaj terjajo pojasnilo nove “teorije”, zlasti o številu ciklov testa PCR. Na praktičnih primerih bomo pokazali, da rezultati testa PCR niso lažno pozitivni. Razkrili bomo, od kje izhajajo skepse o lažno pozitivnih rezultatih in kako so bile študije izrabljene in napačno interpretirane. Razložili bomo, zakaj števila ciklov testa PCR ne smemo zmanjšati.

“Največji sovražnik znanja ni nevednost, ampak iluzija modrosti.” ― Daniel J. Boorstin

Da bi lahko razumeli, zakaj novi dvomi niso utemeljeni, pa potrebujemo nekaj znanja. Poglejmo podrobnosti, kajti razkrili bomo vso kompleksnost in preverljivost znanosti, na kateri temelji naš skupen boj proti virusom.

V besedilu uporabljamo specifične pojme, ki se nanašajo na test PCR (cikli, vrednost Ct, občutljivost, specifičnost). Najprej si oglejmo, kaj pomenijo. Komur so te osnove jasne, lahko skoči na naslov Število ciklov testa PCR določi proizvajalec.

Osnove testa PCR

Iskanje genov virusa v vzorcu bolnika
Pojasnimo nekaj osnovnih značilnosti testa PCR. Več podrobnosti o tehniki PCR lahko najdete v razlagi na Kvarkadabri. Ključna komponenta testa PCR so kratka zaporedja DNA, ki »iščejo« gene virusa v obdelanem bolnikovem vzorcu.

Ta kratka zaporedja DNA iz testa se prilegajo samo genom virusa in nobenemu drugemu virusu ali organizmu na svetu.

Ujemajo se s kratkimi odseki genov virusa.

Ko kratka zaporedja DNA iz testa najdejo ustrezne odseke na genih virusa, jih tipala v aparatu še ne morejo zaznati, ker je v reakciji premalo virusnih genov. Zato v naslednjem koraku reakcije PCR podvojimo vse odkrite odseke virusnih genov. To je nekako tako, kot če tipala aparata primerjamo z očmi. Naše oči ne morejo prebrati besedila, ki je zelo majhno. Kadar imamo besedilo, ki je na zaslonu prikazano z zelo drobno pisavo, moramo uporabiti funkcijo povečanja pisave. Pisavo povečujemo tolikokrat, dokler besedila na uspemo prebrati.

Ko se kratka zaporedja DNA iz testa spet vežejo na ustrezne odseke, ki jih je sedaj dvakrat več, je njihov signal dvakrat močnejši. Temu rečemo en cikel pomnoževanja PCR. Postopek ponavljamo po navodilu izdelovalca. Za večinov testov pomnoževanje ponovimo 40-krat, tj. izvedemo 40 ciklov. Pomnoževanje virusnih genov je nujno, ker so jih tipala aparatu zmožna zaznati šele, ko je v reakciji dovolj kopij virusnih genov. Če je v vzorcu virus in bomo v reakciji PCR podvojevali prisotne gene, bodo po določenem številu ciklov postali zaznavni in reakcija je pozitivna za SARS-CoV-2.

Pozitiven rezultat in vrednost Ct
Vrednost Ct je zaporedna številka cikla, pri katerem signal vzorca doseže prag, ki je potreben za pozitiven rezultat. Če je Ct nizek, je bilo v vzorcu veliko virusnih genov. Če je Ct visok, je bilo v vzorcu malo virusnih genov. Enako je, če se vrnemo na primerjavo s povečevanje besedila na zaslonu. Če je besedilo na začetku prikazano z izjemno majhno pisavo, bomo večkrat kliknili gumb za povečanje pisave, da bo besedilo berljivo. Če pa je besedilo že prvotno malo večje, bomo potrebovali manjše število klikov na gumb za povečanje pisave.

Postopek testa PCR in cikliranje določi izdelovalec pri razvoju testa, laboratorij pa preveri pred uporabo. Cikliranje je odvisno od uporabljenega testa. V Sloveniji uporabljamo PCR-teste več različnih proizvajalcev. Običajni testi PCR za SARS-CoV-2 zaradi drobnih razlik pri izvedbi zahtevajo različno število ciklov, najpogosteje 40. Vsak test ima optimizirano cikliranje tako, da dokaže vse pozitivne vzorce kot pozitivne in negativne kot negativne in ga ne smemo ne povečati ne zmanjšati. Primerjava vrednosti Ct med testi različnih izdelovalcev ni primerna, ker so med testi drobne razlike v izvedbi.
V Sloveniji uporabljamo različne teste, ki so med seboj obsežno križno preverjeni pri izvedbi v različnih ustanovah. V vseh preverjanjih je bilo ujemanje med testi popolno; torej z vsemi testi so bili vsi močno pozitivni vzorci prepoznani kot močno pozitivni, šibko pozitivni vzorci kot šibko pozitivni in negativni kot negativni.

Specifičnost testa PCR
Posamezni gen virusa vedno iščemo s 3 kratkimi zaporedji DNA, torej pozitiven rezultat reakcije PCR ni posledica naključja. Za prepoznavo posameznega virusnega gena se morajo nanj vezati vsa tri kratka zaporedja DNA iz testa, da se reakcija sploh začne. Se spomnite igre, pri kateri otrok skozi luknje različnih oblik, krog, zvezda, kvadrat ipd., skuša potisniti kocke različnih oblik? Le okrogla kocka bo šla skozi okroglo luknjo. Enako se bodo ta tri kratka zaporedja DNA vezala le na virusni gen, ki ga iščemo, in se ne bodo prilegala nobenemu drugemu.

Testi PCR za SARS-CoV-2, ki so v uporabi po svetu, imajo še dodatno varovalko v tem, da sočasno zaznavajo vsaj dva različna gena virusa, lahko pa tudi do štiri različne. To pomeni, da moramo za pozitiven izvid dokazati 2 do 4 gene v neodvisnih PCR-reakcijah. Kadar je rezultat testa PCR pozitiven, je v vzorcu zagotovo prisotna dednina virusa SARS-CoV-2. Vse to pomeni, da je test PCR specifičen, da torej ne reagira z drugimi virusi, bakterijami ali dednino bolnika v vzorcu. To pomeni, da je verjetnost lažno pozitivnega rezultata testa (da v vzorcu dokaže virus SARS-CoV-2, če ga tam ni) izjemno majhna¹⁻⁹.

Dinamika vrednosti Ct med potekom okužbe
Pri naravnem poteku okužbe s SARS-CoV-2 koncentracija virusa na sluznici (virusno breme) nosno-žrelnega prostora najprej postopoma narašča. V prvih dneh po prenosu okužbe je koncentracija virusa na sluznici (in posledično v brisu) tako majhna, da je tudi test PCR ne zazna. V naslednjih dneh je virusa že dovolj, da ga test PCR zazna; ne zaznajo pa ga manj občutljivi antigenski testi.

V teh vzorcih z nizko vsebnostjo virusa so vrednosti Ct visoke. Šele po nekaj dneh se pri tej okuženi osebi pojavijo simptomi. (Pri približno petini okuženih se simptomi ne pojavijo (asimptomatska okužba) ali so tako blagi, da jih okužena oseba ne povezuje z novim koronavirusom (paucisimptomatska okužba).)
V tej fazi s testom PCR dobimo nizke vrednosti Ct, ki odražajo velike količine virusa, ki so značilne za simptomatsko fazo okužbe. Po 2–3 tednih test PCR pri večini obolelih ni več pozitiven. Je pa pri nekaterih osebah na sluznici nosno-žrelnega prostora še nekaj ostankov virusnih genov, tako je PCR v nekaterih redkih primerih pozitiven z visokimi vrednostmi Ct do 8 tednov.

Testi PCR z več kot 34 cikli ne dajejo lažno pozitivnih rezultatov

Zdaj, ko razumemo, kako delujejo testi PCR, zlahka vidimo, da ne drži trditev, da po nekem številu ciklov testi postanejo spontano pozitivni in da bi z večanjem števila ciklov 100 % preiskovancem pokazalo, da so pozitivni na SARS-CoV-2¹⁰.
Kot smo razložili zgoraj, število ciklov določi in preveri izdelovalec testa in ga laboratoriji ne spreminjajo. Samo ustrezno zasnovan test prestane vsa preverjanja pred odobritvijo za uporabo, ki so del dodelitve zakonsko predpisanega certifikata CE IVD. Ko je test odobren, laboratorij ne sme spreminjati postopka. Izdelovalec testa računalniško preveri test na bazi vseh znanih organizmov in praktično na najpogostejših organizmih, ki se pričakujejo v bolniku. Nato še laboratorij opravi zelo natančno preverjanje testa oz. verifikacijo pred uvedbo preiskave. Vsi vrhunski laboratoriji v strokovni literaturi objavljajo primerjave posameznih testov PCR. Taka izmenjava rezultatov preverjanja natančnosti testov znanstvenikom omogoči, da se nepravilnosti takoj odkrijejo. Nepravilnosti, ki jih predstavljajo skeptiki, niso možne pri pravilno zasnovanem testu PCR in kot smo že spoznali, je test PCR zelo specifičen in z njim ne moremo dokazati nečesa, česar ni v vzorcu (v okroglo luknjo ne moremo dati kocke zvezdaste oblike)¹⁻⁹.

Naslednji primeri iz prakse najlepše pokažejo, da so trditve, da testi PCR z več kot 34 cikli v kar 97 odstotkih dajejo lažno pozitivne rezultate, napačne.

V Sloveniji so v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano ter na Inštitutu za mikrobiologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani po prvih dokazanih primerih okužbe s SARS-CoV-2 v državi testirali arhivske vzorce iz dihal, ki so jih prejeli v nekaj mesecih pred prvim primerom okužbe. Želeli so preveriti, ali smo morda v Sloveniji že imeli okužene osebe pred prvim »uradnim« primerom. Testi PCR v nobenem arhivskem vzorcu niso dokazali SARS-CoV-2. Če bi test PCR za SARS-CoV-2 spontano postal pozitiven, bi to opazili v tej študiji na vzorcih bolnikov, ki so bili odvzeti pred vnosom SARS-CoV-2 v državo.

Drug primer, da testi PCR niso spontano pozitivni, so rezultati testiranja v avstralskem teritoriju Victoria ¹¹. Od 30. oktobra do 10. decembra 2020 v tej deželi niso imeli nobene nove PCR pozitivne osebe, vendar so še vedno opravili med 10.000 in 20.000 PCR testov dnevno. Zakaj torej pri tako velikem številu testov v populaciji brez okužb ni bilo spontano pozitivnih rezultatov po 34. ciklu?

Povsod po svetu izvajajo teste PCR z več kot 34 cikli, pa vendar vidimo, da določene dežele nimajo niti enega pozitivnega rezultata. Če bi bile te teorije resnične in bi bili testi po 34 ciklu spontano pozitivni, tudi če v vzorcu ni virusa, bi morali tudi v Sloveniji imeti pozitivne rezultate, ko smo preverjali vzorce izpred epidemije.

Na koncu moramo poudariti, da avtorji kritike testov PCR ne predstavijo nobenih dokazov za svoje trditve iz laboratorijskih eksperimentov ali praktičnih primerov napačnih izvidov. Teorije o velikem deležu lažno pozitivnih rezultatov lahko zaradi tega štejemo samo kot mnenje, praktični primeri pa dokazujejo nasprotno. Dodamo lahko še, da izvedba testov PCR v laboratoriju zahteva toliko varovalk, da je nemogoče, da bi spregledali množično pojavljanje lažno pozitivnih rezultatov. Pri vsaki izvedbi preiskave se namreč analizirajo tudi kontrolni vzorci. Poleg tega je za vse laboratorije obvezno sodelovanje v kontrolnih programih, v katerih od neodvisnih agencij dobijo vzorce z nerazkrito vsebino. V nekaterih vzorcih je SARS-CoV-2, v drugih nekaj drugega, v tretjih pa nič. V laboratorijih te vzorce testirajo kot običajne vzorce in poročajo svoje rezultate. Organizator nato zbere rezultate sodelujočih laboratorijev iz vsega sveta in jih oceni. V teh primerjavah bi morebitne nenatančnosti testov jasno izstopale.

97% lažno pozitivnih PCR testov? Zgolj napačne interpretacije in (slabi) prevodi študij.

Vir omenjenih zmotnih trditev so napačne interpretacije in prevodi rezultatov študij, v katerih so preučevali gojitev virusa SARS-CoV-2 v laboratoriju na celičnih kulturah, in sicer študiji Jaafar in sodelavcev ter La Scola in sodelavcev ¹² ¹³.1 Rezultate v vseh študijah tega tipa dosledno predstavljajo s stavki kot npr.: »No culture was obtained from samples with Ct >34.« ali »At Ct=35, the value we used to report a positive result for PCR, < 3% of cultures are positive.«

Da bi stavke lahko razumeli, moramo najprej vedeti, kaj so v teh študijah sploh preučevali. Študij namreč niso delali, da bi preverili ustreznost metode PCR, ampak zaradi drugega problema. V 1. valu nismo vedeli, koliko časa so bolniki še kužni, torej koliko časa lahko okužena oseba prenese okužbo na drugo zdravo osebo. Znanstveniki so predvidevali, da gojitev virusa iz vzorca bolnika dobro napove, ali lahko bolnik okužbo prenese naprej. Vendar je gojitev zelo zahteven in dolgotrajen postopek in te preiskave ne moremo izvesti za vsakega bolnika. Test PCR je enostavnejši in hitrejši, zato so poskušali ugotoviti, ali lahko iz vrednosti Ct posredno sklepamo na kužnost.

Raziskovalci so ugotovili, da je bila gojitev virusa uspešna v manj kot 3 % vzorcev, ki so bili na PCR šibko pozitivni (visok Ct). Nikjer ne trdijo, da so rezultati z visokim Ct lažno pozitivni. Avtorji te in podobnih raziskav nikjer ne spodbijajo veljavnosti testa PCR, niti ne trdijo, da je lažno pozitiven. Ugotovili so samo, da virusa ne morejo vzgojiti iz tako šibko pozitivnih vzorcev.

Nato so te poskuse želeli ponoviti v drugih laboratorijih, vendar so dobili zelo drugačne rezultate. Eni laboratoriji so bili pri gojitvi novega koronavirusa bolj uspešni in so virus vzgojili tudi iz še bolj šibko pozitivnih vzorcev (visoke vrednosti Ct), drugi pa niso uspeli vzgojiti virusa iz vzorcev, v katerih je bila koncentracija virusa visoka¹⁴⁻¹⁷. Naučili smo se tudi, da vrednost Ct na testu PCR ni primeren pokazatelj kužnosti bolnika in moramo poiskati drug pristop¹⁸⁻¹⁹.

Ker kužnosti ne napove vrednost Ct, so drugi raziskovalci preverili drug način ugotavljanja kužnosti. Največ podatkov je dala študija južnokorejskega centra za nadzor bolezni KCDC ²⁰. Spomladi so tam še izvajali ponovno testiranje oseb, ki so okrevale po covid-19. Večini oseb, ki so bile ponovno pozitivne s testom PCR po okrevanju, so epidemiološko sledili in pri preverjanju stikov teh oseb niso našli novo okuženih. Na osnovi te in podobnih raziskav smo prišli do predpisane dolžine karantene 10 dni od pojava prvih simptomov ali pozitivnega testa, če gre za asimptomatsko okužbo. Študije so nam torej pokazale, da so testi PCR torej primerni za odkrivanje okužbe pri testirani osebi, ne moremo pa jih uporabljati za ocenjevanje kužnosti okužene osebe, zato ponovno testiranje s PCR med prebolevanjem in po preboleli okužbi ni smiselno, ker nam ne pove nič novega.

Skratka, če povzamemo. Ali je oseba, ki ima na testu PCR vrednost Ct 34 kužna? Mogoče je, mogoče ne več, mogoče ne še (več o tem v nadaljevanju). Tega ne vemo, vendar z epidemiološkega vidika to ni pomembno, ker vrednosti Ct ne uporabljamo za ocenjevanje kužnosti, saj smo za merilo kužnosti in dolžino karantene izbrali drug pristop. Zato se karantena odmeri 10 dni od pojava simptomov. Pri kontaktih, ki so bili testirani in ne razvijejo simptomov, pa 10 dni od pozitivnega testa.

Internetne zmote gredo še korak dlje od te napačne interpretacije študij in spodbujajo, da bi število ciklov testa PCR skrajšali na 25 od 30. V nadaljevanju bomo razložili, zakaj števila ciklov testa PCR ne smemo zmanjšati.

Števila ciklov testa PCR ne smemo zmanjšati na 25, 30 ali 35, saj bomo spregledali osebe, ki so šibko pozitivne.

Število ciklov zagotavlja optimalno občutljivost in specifičnost ter je zelo pomembno preprosto zato, da v vzorcu dokažemo tudi zelo majhne količine virusa, ki so značilne za zelo zgodnje okužbe. Pomen tega lahko pogledamo na primeru pojava okužbe v DSO. Ko v DSO odkrijejo okužbo bodisi pri delavcu bodisi oskrbovancu, takoj testirajo vse osebe s simptomi in vse, ki so bili v stiku z okuženim.

Kot smo razložili zgoraj, imajo okužene osebe s simptomi, ki so že napredovali v fazi okužbe, nizke vrednosti Ct na testu PCR (izločajo velike količine virusa), okuženi stiki v zelo začetnih fazah okužbe pa včasih lahko visoke vrednosti Ct na testu PCR (izločajo še majhne količine virusa). Če bi rezultate z visokimi vrednostmi Ct ignorirali oz. poročali kot negativne, bi okužen oskrbovanec ostal med neokuženimi oskrbovanci, okužen delavec pa bi še naprej delal z zdravimi oskrbovanci. Kaj sledi v takšni situaciji, si lahko predstavljamo. Pravzaprav si želimo, da bi v teh ranljivih skupinah čim večji del pozitivnih oseb zaznali v najbolj zgodnji fazi okužbe. Žal pa populacije v DSO ne zmoremo testirati dovolj pogosto, zato imajo nekateri okuženi na testu PCR že zelo nizke vrednosti Ct in se je okužba že lahko razširila.

Res je, da imajo šibko pozitiven rezultat testa PCR lahko tudi nekatere osebe po preboleli okužbi. Prepričanje, da so vsi, ki so okužbo preboleli, še več mesecev pozitivni na testu PCR je škodljivo pretiravanje, saj je večina okuženih negativnih že po 2–3 tednih. Fenomen dolge pozitivnosti na testu PCR pri posameznih bolnikih smo odkrili v 1. valu, ko smo okužene osebe testirali večkrat zaporedno. Takrat zdravniki niso bili prepričani, ali je prebolevnik, ki zapusti bolnišnico ali rdečo cono DSO, varen za svojo okolico. Kot smo že navedli, se je proti koncu 1. vala potem izkazalo, da test PCR ni ustrezen za oceno kužnosti in da kužnost naravno preneha v določenem času po okužbi. Torej bolnikov po potrjeni okužbi več ne testiramo. Danes velja, da je oseba z blagim do zmernim potekom bolezni kužna do 10 dni po začetku simptomov (bolniki s hujšim potekom bolezni covid-19 so lahko kužni dlje), zato je oseba v izolaciji 10 dni od pojava simptomov ali pa od pozitivnega rezultata testa, če je oseba asimptomatska. Morda se premalo poudarja, da če laboratorij vseeno prejme vzorec že dokazano pozitivne osebe, se ponovni pozitivni rezultat ne šteje v dnevne statistike in ne spremeni dolžine izolacije.

Opozorilo Svetovne zdravstvene organizacije

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je pred kratkim izdala dokument, v katerem laboratorije opozarja, da analizatorji včasih generirajo šum, za katerega v organizaciji opozarjajo, da se ga ne sme zamenjati za pozitiven signal prisotnosti virusa²¹.

Ta dokument ne govori, da so rezultati pri visokih vrednostih Ct lažno pozitivni, kot nekateri zmotno menijo. Opozorilo SZO opozarja le, da je pri testih treba upoštevati šum, kar naši strokovnjaki že vedo in upoštevajo. Gre dejansko za prvo stvar, za katero se usposablja vsak izvajalec testa PCR.

Navodilo SZO je našim strokovnjakom v laboratorijih tako trivialno, kot bi mlekarna na tetrapake mleka začela dodajati opozorila, da moramo pred nalivanjem mleka odviti pokrovček na embalaži.

Opozorila SZO pač ciljajo države s slabšim zdravstvenim sistemom, prejmejo pa jih vse države. Tako so na primer dva dni pred omenjenim opozorilom izdali opozorilo za pravilno vodenje poroda. Tudi ta dokument primarno ni bil namenjen državam z visokimi standardi porodništva, kot je Slovenija, in tudi tega so prejele vse države.

Poudariti je treba, da je bila v Sloveniji že na začetku epidemije sprejeta odločitev, da bodo teste PCR izvajali samo laboratoriji, ki so že do takrat izvajali tovrstno diagnostiko, ker imajo samo v teh organizacijah zadostno velike ekipe visoko usposobljenih in izkušenih strokovnjakov za mikrobiološko molekularno diagnostiko.

Ker zdaj že razumemo, kako v osnovi delujejo testi PCR, zlahka vidimo, da so tudi trditve, da bodo v laboratorijih po cepljenju znižali število ciklov, ker naj ne bi potrebovali več “lažno pozitivnih” testov in s tem dokazali učinkovitost cepljenja, povsem nesmiselne.

Cena internetnih zmot je lahko visoka

Površno in nestrokovno sklepanje privede do zmede in nezaupanja pri ljudeh, kot se je to zgodilo na portugalskem sodišču. Naredili so hudo napako, ker so študije interpretirali laiki na sodišču. Nato je po spletu začela krožiti trditev, da so »PCR testi padli na portugalskem sodišču«.

V tej zadevi je sodišče odločalo samo, ali je praksa izdajanja karantenskih odločb s strani zdravstvenega organa v skladu s portugalsko zakonodajo. Ne vezano na presojo zakonitosti karantenske odločbe je komentiralo (ne ovrglo) zanesljivost testov. Pri tem so napačno prevedli in interpretirali rezultate zgoraj že omenjene študije ter ustvarili skepso o natančnosti testov PCR. V sami odločitvi pa sodišče ni nikoli ovrglo veljavnosti testov PCR.

Zaključek

Na spletu je v ospredju kritika testov PCR za SARS-CoV-2, v kateri skupina avtorjev naniza argumente proti testom PCR in testiranju za SARS-CoV-2¹. To je običajno, saj so kritike del znanosti. Kritična presoja lastnega in tujega dela je gonilo napredka v znanosti. Pri predstavitvi znanstvenega dela morajo raziskovalci pokazati najprej zadostno mero dvoma v lastne izsledke.

How Science Beat the Virus; The Atlantic

Strokovno javnost morajo prepričati z izvedbo poskusov z ustreznimi kontrolami, s katerimi nedvoumno argumentirajo trditve. Nato bodo drugi znanstveniki preizkusili predlagano teorijo z izvedbo enakega poskusa. Šele ko drugi večkrat dobijo enake rezultate, bo nova zamisel na poti do splošne veljave. Za razliko od rumenih revij nobena nova ideja v znanosti ne postane resnica zaradi velikega števila objav in delitev na družbenih omrežjih. Povrhu tega, se ponavadi izkaže, da napake v splošno sprejeti znanosti odkrijejo in skušajo odpraviti tisti, ki se celo življenje posvečajo ozkemu strokovnemu področju. Znanja je enostavno preveč, da bi se uvid v težavo lahko porodil nekomu iz sorodnega področja, čeprav se za nekaj dni zakoplje v literaturo. In v omenjeni kritiki manjka vse našteto: niso izvedli nobenega eksperimenta in noben od avtorjev ne deluje na področju molekularne mikrobiološke diagnostike.

Vsekakor ni pričakovati od splošne javnosti, da bi se ob prebrani novici na spletu poglabljala v dileme diagnostike. Vendar bodimo pozorni na vir novice. Ali nas o taktiki igranja v ligi NBA poučuje trener igralcev lige NBA ali lektor? Ali je število všečkov verodostojno merilo za resničnost informacije?

Preprosto bi bilo nalogo razbijanja spletnih mitov prepustiti strokovnjakom v slovenskih laboratorijih. Vendar ne gre več. V naših laboratorijih so strokovnjaki stalno pod pritiskom velikega števila vzorcev, za katere čutijo dolžnost, da rezultate pošljejo čimprej. Ob tem so deležni stalnih provokacij in omalovaževanja njihovega dela, ki se pojavljajo na spletu. V poplavi lažnih novic, ki ne pojenja že od spomladi, so najbolj banalne trditve, ki jih premore človeška domišlija. Slovenski strokovnjaki so že preutrujeni, da bi odgovarjali na vprašanja, ki zahtevajo dolga pojasnila zelo osnovnih pojmov. In nato kljub temu slovenski splet še naprej povzema trditve tujih spletnih vplivnežev, katerim plasiranje vedno novih idej služi kot stalen vir dohodka v trenutni gospodarski krizi. Razumljivo je, zakaj so nekateri vodilni strokovnjaki prekinili komunikacijo z mediji. Ali res moramo v teh časih tratiti njihov čas in energijo z dokazovanjem, da mleko ne pride iz trgovin in da krave niso vijolične?

Ko se naslednjič v vašem brskalniku pojavi udarna novica o tem, da so vas s korono naplahtali, postojte s kazalcem miške pred gumbom za delitev in pomislite, kakšne motive in predznanje ima oseba, ki širi take teorije, ali je oseba, ki je avtor sporočila navedena z imenom in priimkom. In spomnite se, da s(m)o strokovnjaki, ki opravljamo teste PCR, tudi ljudje, ki se po najboljših močeh trudimo pomagati. Svet ni tako enostaven, kot si želimo, in tako v medicini kot povsod drugod si ne smemo dovoliti, da bi ustvarjali prehitre zaključke.

“Dejstva ne prenehajo obstajati, če se ne zmenimo zanje,” je rekel Aldous Huxley.

Viri:

1. Lieberman et al. J Clin Microbiol. 2020;58(8):e00821–20. doi: 10.1128/JCM.00821–20 https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/32350048/
2. Muenchhoff et al. Euro Surveill. 2020;25(24):2001057. doi: 10.2807/1560–7917.ES.2020.25.24.2001057. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/32583765/
3. Iglói et al. J Clin Virol. 2020;129:104510. doi: 10.1016/j.jcv.2020.104510. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/32570045/
4. Dust et al. J Virol Methods. 2020;285:113970. doi: 10.1016/j.jviromet.2020.113970. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/32920028/
5. Procop et al. Am J Clin Pathol. 2020. doi: 10.1093/ajcp/aqaa181. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/33015712/
6. Mostafa et al. J Clin Virol. 2020;130:104578. doi: 10.1016/j.jcv.2020.104578. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/32777761/
7. Vogels et al. Nat Microbiol. 2020;5(10):1299–1305. doi: 10.1038/s41564–020–0761–6. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/32651556/
8. Ravi et al. Biosens Bioelectron. 2020; 165: 112454. doi: 10.1016/j.bios.2020.112454. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7368663/
9. Matheeussen et al. Euro Surveill. 2020;25(27). doi.org/10.2807/1560–7917.ES.2020.25.27.2001223 https://www.eurosurveillance.org/content/10.2807/1560-7917.ES.2020.25.27.2001223
10. https://cormandrostenreview.com/
11. https://coffeeandplot.com/apps/covid-australia-app
12. Jaafar et al. Clinical Infectious Diseases. 2020. doi.org/10.1093/cid/ciaa1491. https://academic.oup.com/cid/advance-article/doi/10.1093/cid/ciaa1491/5912603
13. La Scola et al. Eur J Clin Microbiol Infect Dis. 2020; 39(6): 1059–1061. doi: 10.1007/s10096–020–03913–9. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7185831/
14. Singanayagam et al. Euro Surveill. 2020; 25(32): 2001483. doi: 10.2807/1560–7917.ES.2020.25.32.2001483. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7427302
15. Bullard et al. Clin Infect Dis. 2020. doi: 10.1093/cid/ciaa638. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/32442256/
16. Gniazdowski et al. Clinical Infectious Diseases, 2020. https://doi.org/10.1093/cid/ciaa1616. https://academic.oup.com/cid/advance-article/doi/10.1093/cid/ciaa1616/5940589
17. Jefferson et al. Clinical Infectious Diseases, 2020, https://doi.org/10.1093/cid/ciaa1764. https://academic.oup.com/cid/advance-article/doi/10.1093/cid/ciaa1764/6018217
18. Suri et al. Am J Respir Crit Care Med. 2020; 202(1): 147. doi: 10.1164/rccm.202004–1287LE. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7328320/?s=03
19. Chang et al.Am J Respir Crit Care Med. 2020; 202(1): 148. doi: 10.1164/rccm.202004–1458LE. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7328309/
20. http://www.kdca.go.kr/board/board.es?mid=a30402000000&bid=0030
21. https://off-guardian.org/2020/12/18/who-finally-admits-pcr-tests-create-false-positives

Zapisala: Petra Vovko, mikrobiologinja v sodelovanju z Majo Bombek Ihan ter Matjažem Reteljem.
Uredili: Zarja Muršič, Maja Žorga Dulmin, Sledilnik.org

Objavljeno z dovoljenjem avtorice; izražena so osebna/strokovna mnenja in ne nujno mnenja delodajalca (NLZOH).