Podatki iz bolnišnic, zadnjič
Nasvidenje v naslednji vojni?
Danes smo na Sledilniku zadnjič (za zdaj?) objavili podatke o zasedenosti covid oddelkov v naših bolnišnicah. S tem se zaključuje več kot tri-letna časovna serija, ki pa je mnogo več kot samo zaporedje številk. Te številke predstavljajo več kot 35 tisoč bolnikov, ki so bili zaradi covida sprejeti v bolnišnice in več kot sedem tisoč bolnikov, ki bolnice niso več zapustili. Predstavljajo pa tudi požrtvovalnost poročevalcev, ki so si tudi v najhujšem vojnem stanju vzeli čas in vsak dan izpolnili formular ali tabelo, da smo lahko te podatke zbrali. In predstavljajo pripravljenost nekaterih funkcionarjev in drugih javnih uslužbencev za ad hoc rešitve in razmišljanje zunaj ustaljenih okvirov. Predstavljajo tudi žalostno zgodbo digitalizacije v zdravstvu in vprašanje zdaj je, ali predstavljajo naučeno lekcijo za naslednjo epidemijo, ali pa bo ta lekcija pozabljena.
Zakaj je podatkov konec? Ocena stroke je, da covid v trenutni epidemiološki situaciji ne predstavlja več izredne grožnje in zato se s 1. 4. 2023 zaključuje več projektov in delovnih nalog povezanih z epidemijo. Ministrstvo za zdravje je tako med drugim odločilo, da s tem dnem preneha delovati Skupina za koordinacijo sprejemov in posteljnih kapacitet za covid bolnike, kar posledično tudi pomeni, da se neha zbirati podatke za ta namen.
Treba je vedeti: podatki, ki smo jih dnevno poročali in prikazovali na naših grafih, so se zbirali prvenstveno za namen koordinacije med bolnišnicami. Na srečo je takrat dr. Beović precenila, da imajo ti podatki večjo vrednost, in nam omogočila dostop, kar so kasneje dovolili tudi pristojni na MZ in odprli neposreden — čeprav neuraden — podatkovni tok. S tem, ko so nam omogočili dostop, so omogočili šolski primer ‘ponovne uporabe podatkov’, ki je bila simbiotična za vse deležnike in tudi mnogo širše.
Način zbiranja podatkov na ministrstvu je zadostoval svojemu osnovnemu namenu — koordinaciji med bolnišnicami na dnevni bazi — vendar njihov namen nikoli ni bil več kot to. Če smo jih želeli uporabiti v naših grafih, je bilo potrebno podatke preveriti in pogosto ročno popraviti, preden smo jih lahko vključili v časovno serijo. Intenzivne enote so na začetku ločeno, tudi za svoje namene, zbirale še bolj podrobne podatke o stanju na njihovih covid oddelkih. V času drugega vala je to postalo preveč obremenjujoče in takrat smo se ponudili, da prevzamemo tudi to zbiranje podatkov.
Tako smo postali osrednje zbirališče za ažurne dnevne podatke o številu sprejemov, odpustov, številu bolnikov, priklopljenih na ventilatorje, in o številu umrlih v naših bolnicah. Podatke smo pridobivali iz ministrstva in hkrati tudi neposredno od naših poročevalcev na intenzivnih enotah. Podatke, ki ste jih lahko spremljali na naših grafih. Podatke, ki smo jih po potrebi urejali in “vračali” na ministrstvo, kadar so jih potrebovali za svoja poročila. Podatke, ki so — to je ključno — predstavljali enega glavnih inputov za epidemiološke modele in napovedi.
Seveda podatki niso bili perfektni, daleč od tega. Pogosto smo zasledili nekonsistentnosti v poročanju. Če se je dalo, smo jih preverili in napake odpravili, ampak hkrati smo se zavedali, da nekaterih ne moremo niti opaziti. Obstajajo druge časovne serije, ki jih po uradni dolžnosti vodi NIJZ, in zajemajo bolnike in umrle s covidom. Te serije so metodološko bolj zanesljive, ampak so tudi mnogo počasnejše. “Naše” bolnice in intenzivne enote pa so bile ažurne in zato je bilo vredno zamižati na eno oko, kar se tiče kvalitete. Zato so se lahko uporabljale v modelih, ki ne morejo čakati par tednov na prečiščene podatke. Modelih, ki so zdaj na pol slepi.
Ali je odločitev za prenehanje zbiranja pravilna? Temu vprašanju se bom elegantno izognila takole: v idealnem svetu po mojem ne bi bila potrebna. V tem mojem idealnem svetu bi bil ta podatkovni tok tako zelo avtomatiziran, da ne bi predstavljal nobenega dodatnega dela in nobenega omembe vrednega stroška. V tem svetu ne bi bilo potrebe sploh razmišljati o prenehanju zbiranja. Ampak ne živimo v tem svetu. Tri leta po začetku epidemije še vedno ducat in pol ljudi dnevno ročno prepisuje in pretipkava številke. Iz svojih informacijskih sistemov, Excel tabel ali zvezkov jih vnašajo v neko drugo obliko, ki je spet pomanjkljiva, in potem jih mi na Sledilniku vsak dan spet pretipkamo in prekopiramo in prekontroliramo. In potem nam piše naša gospa Tanja, da javi, katere napake smo spregledali. Tako da za vse nas je konec tega poročanja seveda vsaj deloma olajšanje.
Odločitev o prenehanju zbiranja ne bi smela biti povezana z vprašanjem večne epidemije ali vračanja nazaj v normalo. Zbiranje podatkov o zasedenosti covid kapacitet bi morala biti enostavno podskupina podatkov o zasedenosti bolnišničnih kapacitet na splošno. To so podatki, ki so v normalnih časih uporabni za vse bolnice in zanimivi tudi širše, in jih ne bi smelo biti težko zbirati centralno in avtomatično. In seveda odprto. Takšna informacijska rešitev bi v primeru izrednih razmer, kot na primer epidemije, omogočila enostavno dodajanje nove kategorije oddelkov in v trenutku bi bilo vzpostavljeno poročanje za celo državo. Kvalitetno poročanje, brez ad hoc rešitev, brez zanašanja na prostovoljce.
Naša prva epidemija je bila tole, zato je lahko odpustiti nekatere ad hoc rešitve. Ampak zelo verjetno ni naša zadnja epidemija in naslednjič bo težje biti tako razumevajoč.
Hvala Nejc, Janja, Alenka, Saša, Barbara, Ana, Tjaša, Milica, Irena, Tinkara, Erik, Erik, Vesna, Mateja, Matej, Martin, Karmen, Alja, Tinkara in vsem ostalim za zaupanje in potrpljenje.
Maja Z.
