POLETNE DOGODIVŠČINE
A cunning plan which actually didn’t fail
O tem, kako ključno je zgodnje planiranje in kako pomembna je pravočasna in prava komunikacija.
Prepričan sem, da v življenju vsakega moškega pride trenutek, ko mora zbrati pogum, svoji ženi pogledati globoko v oči in ji povedati, da bo letos na morju en dan manj. Ker bomo odhod zamaknili. Točno za en dan.
Ignorance is bliss
20. novembra 2023 smo se v Stožicah s prijatelji razveselili uvrstitve slovenske reprezentance na EURO 2024. Takrat nihče niti pomislil ni na poletje. Dogodek je bil brez dvoma pomemben. V naslednjih dneh je bilo povsod polno člankov z naslovi kot “Ekstaza v Stožicah”.
Med tistim ekstatičnim vriskanjem in veseljačenjem res nisem mislil na morje. RTV SLO hrani dokaz, kako daleč je bilo zame poletje. Zvesti bralki in gledalki RTV SO sta lahko na posnetku za trenutek uzrli moj vesel in popolnoma brezskrben obraz. Tistega zgodnjega jutra, ko me je kamera ujela v objektiv, se mi ni niti malo sanjalo, kakšne daljnosežne posledice bo imela ravnokar končana tekma.
Veliki plani malih ljudi
Na stadionu so že med tekmo padale velike odločitve. “Gremo na tekmo v Nemčijo,” je bilo slišati od vsepovsod. Nismo bili edini, ki smo prisegli, da gremo tudi mi na EURO navijat za naše.
Preden sem se po dolgi deževni noči pogrel in posušil, je UEFA že objavila naše tekmece na prvenstvu. Istočasno se je odprl tudi žreb vstopnic za vse tekme. Ker so takrat tudi objavili datume in kraje tekem, je bila odločitev popolnoma jasna.
Hočemo v München na tekmo proti Srbiji, ki bo v četrtek, 20. junija 2024.
Dlje ko odlašaš …
Februarja, ravno v času, ko sem plačeval aro za morje (apartma, ne morje- morje), smo izvedeli, da smo dobili možnost predčasnega nakupa štirih vstopnic za tekmo. V Münchnu!!! A proslavljanja in veseljačenja je bilo kmalu konec, ko je moj mali možgan dojel, da imamo vstopnice za tekmo, ki je le en dan pred našim družinskim odhodom na morje.
Bolj kot sem razmišljal in delal različne kombinacije kako izpeljati zagato, bolj mi je bilo jasno, da se brez Star Trek tehnologije Beam-me-home-Scotty®, nikakor ne bo izšlo.
“Ni šans!”, sem rekel.
Bal sem se, da bo točno to rekla tudi moja ljuba T.
Si me predstavljata, kako ji ves prepoten jecljam in ji skušam razložiti, zakaj bi se bilo pa letos RES fuL bolje odpravit na morje en dan kasneje. V soboto! Z vsemi ostalimi turisti!
In kako si sproti izmišljujem razloge zakaj bi bilo letos RES super skrajšati dopust za en dan. Eden ni nobeden, kajneda?! Iskreno, tudi danes, ko tole pišem se ne spomnim niti enega. Razloga, seveda.
Se pa še vedno zelo živo spomnim kako sem izbiral tisti pravi trenutek. In kako se šele potil, ko je napočil tisti pravi trenutek.
Vidita mojo bolečino? Ma ni šans, da mi uspe, ampak treba je bit pozitiven. In s to mantro sem šel v boj … khm … na pogajanje. Ker vsi vemo, da cagow fant ni še nikoli šel na fuzbal tekmo, sem vse skupaj zelo lepo in nazorno predstavil za mizo zbrani družini.
Plan B
Preden sem se usedel za mizo, sem zaupal svojo stisko bratu. Ta mi je povedal, da sicer pozna ljudi, ki so zaradi tekme predčasno zaključili dopust(!), a mene si pač ne predstavlja v takšni vlogi. Tega, seveda, nisem imel v načrtu in tudi tukaj na tem mestu priznam, da takšen navijač spet nisem.
Yebiga, morje ima vseeno prednost!
Sem pa bil pripravljen spati v avtu celo pot do Zadra. Ampak, hvala bogu, tega nisem rekel na glas, ko sem v kuhinji razlagal svoj cunning plan. Ker potem bi verjetno spal v avtu. Doma. V avtu. In to ne samo v času dopusta.
Moj plan so vsi trije sprejeli zelo stoično. „No, daj povej že“, je rekel Nekdo, ko sem jecljal in kolovratil z besedami in omenjal fuzbal, pa morje, pa prjatle, pa EURO, pa priložnost once in a life time, pa …
„Kaj bi točn rad povedal? To, da bomo zdej vsi šli en dan kasneje na morje zarad enga fuzbala?!“, je sledilo zelo konkretno vprašanje.
Pogledal sem kot najbolj sestradan labradorec in tiho rekel:„Ja … … A lo-oohk?“.
Priznajta, moja T res zna zadeti žebljico na glavico. Jaz sem, ve se, pač nakladač. Ona pa je prava carica!
Pa smo šli
Sprva štiričlanska moška navijaška odprava se je dva tedna pred odhodom nepričakovano podvojila. Namesto štirih prijateljev, smo se 20. junija zjutraj v München odpeljali štirje fotri s štirimi sinovi (v spremstvu še dveh bratov in ene žene. Ne moje. Ampak tisto s fotri in sinovi se sliši bolje).
Ta dan je bil od začetka do konca res zelo prijetna in družabna dogodivščina, ki se je bomo vsi (upam) spominjali še dolgo. Vzdušje je bilo sproščeno navijaško ves čas. Tudi tista zadnja sekunda tekme nam ga ni pokvarila.
Na poti nazaj, ko smo še vedno debatirali o vsem lepem in krasnem, ki se nam je zgodilo, pa mi je v možgan priplaval na površje spominske megle še nek dogodek.
Pred 40 leti
Leta 1984 so bile v Sarajevu zimske olimpijske igre. Oče me je tja odpeljal na ogled moškega slaloma. Zame je bilo to takrat nekaj popolnoma norega. Olimpijske igre, ki smo jih vsi v Kamniku gledali doma na TV, bom videl v živo! Kaj točno sem doživel takrat kot osemletnik sem se zavedel šele monogo let kasneje.
Takrat se mi je zdelo noro predvsem to, da sem se prvič peljal s spalnikom. Brt, spal sem na vlaku! Prvič sem jedel burek (še vedno ga imam rad). Spomnim se, da je na Jahorini, kjer sem bil seveda prvič, zlato medaljo osvojil eden od dvojčkov Mehr. Srebrno pa drugi od dvojčkov Mehr. Franko je dobil srebro par dni prej. Yebiga, ne moreš imet vsega!
Zvečer mi je oče kupil plišastega Vučkota in tik pred odhodom na vlak sem se še slikal z njim. Z Vučkotom, ne z očetom.
Sarajevo mi v spominu ne bo ostal le zaradi omenjenih stvari, pač pa predvsem zato, ker je bila to prva pustolovščina z njim. Z očetom, ne Vučkotom. In za to, sem mu še vedno hvaležen.
S Čukom sva se imela v Münchnu super in nepozabno. Seveda je bilo naporno saj smo v enem dnevu šli v München, si ogledali tekmo in se takoj vrnili domov. Če me kdo vpraša ali je bilo vredno, mu izstrelim, DA je in to vsake sekunde. Verjamem, da bo 20. junij 2024 vsem štirim fotrom in štirim sinovom (ter še ostalim trem) ostal v prijetnem spominu. Upam tudi, da se bo Čuk spominjal Münchna podobno lepo, kot se jaz Sarajeva.
Kaj pa morje? Jah, tja smo tudi šli.
Se nadaljuje
