POLETNE DOGODIVŠČINE
Najpomembnejša postranska zadeva*
Kako sem se letos učil ofsajd
Zvesti bralki točno vesta, o čem bom pisal. O tem pišem že zadnjih nekaj let. O tem pišem vedno v prvem zapisu, ko pišem o dopustu. Vesta, da bom pisal o tem, kako sem decembra splaniral letni dopust in januarja rezerviral apartma. O tem, kako smo se letos spet odločili, da gremo poleti preizkusiti nekaj popolnoma drugačnega, nekaj izven okvirjev. Vesta tudi, da bom pisal o tem, kako je treba vse načrtovati vnaprej, mnogo vnaprej. In tudi o tem, kako se nato vse skupaj zakomplicira in obrne na glavo.
Dragi bralki, naj vaju razveselim, tudi letos se ne motita.
Vrsto let glavni poletni dopust splaniramo in rezerviramo (ja, tukaj je dvojina) že v začetku koledarskega leta. Razlogov je seveda več, eden glavnih je ta, da je sredi najhujše zime na morju nekaj malega še prostih kapacitet. Tudi cen verjetno še niso čisto posodobili in jih uskladili z vsemi svetovnimi destinacijami. Seveda je tole slednje zgolj pobožna želja nas turistov. Če obstaja kaj, pri čemer so turistični ponudniki res vestni, so to cene.
Ampak to sploh ni važno. Mi smo se spet odločili, da gremo na morje.
Bralki se najbrž dobro spomnita mojih zgodbic in zapletov preteklih let, ko sva izbirala destinacijo in nato skušala priklicati lastnika apartmaja. Verjetno se tudi spomnita ali sta celo doživeli sami, kako je, ko se je treba vsakič znova prilagoditi novim situacijam. Na nove prostore, nova vrata, ki ponoči v popolni temi stojijo na poti nič hudega slutečemu nosu ali čelu. Pa iskanje popolnega prostora na plaži. Tistega, ki je ravno dovolj v senci, a še vedno blizu vode in na soncu. In ki ni pretrd, ne preveč nagnjen ali razgiban. No, ravno toliko, da se nanjo lepo usede vedno bolj obložena „tazadnja”. Tudi iskanje tiste skale, ki ni ne previsoka in ne prenizka. Da se z nje lahko vsakič znova poženeš v morje. Ker pravi carji skačemo v morje na glavo in se ne pobijamo po tistih prekletih okroglih kamenčkih. In še in še bi lahko našteval.
Zato ni nič neverjetno, da smo januarja vsi štirje rekli: „Pejmo spet na Dugi.”
Jep. Tudi nas je tole šokiralo. Ampak, očitno smo dozoreli v prave Slovence. Vsako leto ista lokacija, isti apartma, isti bife, ista skalca in isti ljudje. Po dveh letih poznamo že več kot pol vasi in večino stalnih gostov. Letos spoznamo še ostalo polovico. In kaj potem? Se začnemo še družiti med sabo v Republiki in dobimo certifikat o polnopravnem članstvu kluba slovenskih dopustnikov na Hrvaškem?
Brez heca. Zadnji dve leti mi je bilo super. Lani sploh, ker res ni bilo več nobenega raziskovanja. Na Dugem tako ali tako ničesar ni, zato je bilo vsem jasno kaj, kje in kdaj bomo kaj počeli.
Pokojni Ekrem bi lahko naredil mediteransko priredbo svojega hita. Namesto Kuća Posao, bi bilo Apartman Plaža.
Letos sem bil prepričan, da bo še bolje. Še manj stresno. Še opomnik za nakup trajektne vozovnice sem si nastavil. In to tisti trenutek, ko je s TRR izginil znesek za aro.
Zakaj bi šlo kaj narobe?
Rezervirano imamo spet od petka do naslednje sobote. Saj vesta, otroka zadnji šolski dan manjkata v šoli, mi pa se zgodaj zjutraj vozimo proti morju po skoraj prazni cesti. Mislim, da otroka tisti trenutek, ko s skalce skočita v kristalno čisto morje, pozabita na žalost, ker sta manjkala zadnji dan v šoli.
Stari ljudje radi rečejo, da so v življenjju edina stalnica spremembe. Letos to za nas definitivno ne drži. Edina stalnica so le davki in položnice za elektriko. Letos februarja je bil moj najljubši tisti, ki pravi načrtuj danes, da boš jutri lahko užival. Yeah baby!
Da je čas relativna količina, še bolj relativni sta pa enoti danes in jutri, sem spoznal zelo zelo kmalu. Obvezno moram v knjižnici poiskati zbirko slovenskih pregovorov in rekov.
Ker sem prepričan, da obstaja slovenski pregovor, ki omenja rezerviran apartma, uvrstitev slovenske nogometne reprezentance na EURO 2024 in vstopnice za tekmo.
*Morje, se razume!
