Vse bo v redu
Že vsaj dve leti si doma neuspešno želim izpeljati road trip po celinski Grčiji, ki ponuja klasično antično arhitekturo, svetišča, bogato zgodovino, nešteto zgodb in številčne slavne bitke. Da ne omenjam oliv, grške solate, girosa, suvlakija, vina … Kljub vsem tem dobrotam vedno najdemo razlog, da prestavimo na naslednje leto. Tudi letos za prvi maj je Grčija izvisela zaradi res posebne priložnosti.
Obe vesta, da moram, ko pri nas Nekdo omeni potovanje z letalom, takoj pograbiti to idejo in potovanje v trenutku rezervirati. Istočasno moram začeti prakticirati pozitivno psihologijo. To pomeni v praksi, da se skušam vživeti v Dona Draperja — s kozarcem konjaka v eni roki in z drugo roko okrog moje Betty. Ona mi potem v objemu zaskrbljeno zašepeta na uho: „Povej mi. Še enkrat mi povej.“ Jaz ji z globokim, mirnim glasom odvrnem: „Vse bo v redu.“
Seveda pristop ne deluje (vedno). V mesecu pred odhodom sta obe morali moji Betty vsaj enkrat med pogovorom globoko pogledati v oči in ji zagotoviti, da bo vse v redu. Konjak je bil seveda opcijski in čisti bonus.
Doslej smo vedno potovali le po Evropi, kjer je vse tipi-topi. Tokrat sva s T sklenila, da je končno dozorel čas (in otroka tudi), da mladinca spoznata, kako je, če se rodiš na drugi strani ograje. Na stran, kamor redko seže veja rajskega drevca in kjer trava ni tako zelena in mehka. Morala sta poslušati vsemogoče stereotipe o Afriki, kamor smo se odpravljali. Najbolj se je omenjala umazanija in revščina. Juniorja so skrbeli bubašvabe in bubarusi. Zdi se mi, da ga moj odgovor, da so itaq čisto povsod, ni prepričal. Hvala bogu ni pomislil na kolero ali ebolo.
Polni pričakovanj in ‘predznanja’ smo se sredi noči vkrcali v kombi in se podali proti naši prvi afriški avanturi. Na poti do 450 km oddaljenega letališča (v Italiji, Afrika je malo dlje) je spremljevalnemu kombiju na avtocesti počila guma. Na srečo je poškodbe utrpel samo pleh. Ko smo se nato vsi potniki zbrali na letališču, sem se (končno) lahko na glas pošalil, da naša agencija, ki obljublja avanturistična potovanja, res drži besedo.
Moji T ni bilo do zajebancije. Ves čas je pogledovala na monitor, kjer se je naš let počasi, a vztrajno vzpenjal vedno više na seznamu. Podobno kot tudi njena nervoza in strah v očeh.
Let je bil precej dolgočasen (spet odvisno za koga). Največ smo se ukvarjali z drobtinami in papirčki prigrizkov, ki smo jih privlekli na krov. Ves ponosen na oba otroka, ki sta svoj prvi let preživela zelo stoično in brez kakršnih koli problemov, sem med ploskanjem ob pristanku vpil še „Bravo!“ ter obema mežikal in kazal „thumbs up“.
Vemo, kateri od potnikov je ploskal najglasneje, kajneda?
Na letališču me je najprej presenetilo, da nimajo vsi brkov. Pred nekaj desetletji v Siriji so jih imeli vsi. Moški. Majkemi. Mogoče je to nova moda — pri nas brkonje, pri njih lepo obriti. Na okencu nas je ‘uradno lice’ brez brkov, seveda, vse zelo dobro pregledal in med drugim povprašal po poklicih. Ker je samograditeljstvo doma povsod, prevajalci pa so, odkar je gugltranslejt, res nepotrebni, smo se mu očitno zdeli dovolj neškodljivi.
Vrnil nam je potne liste in nam zaželel Bienvenue au Maroc.
