Večnamenski rondoji
Po obveznem nakupu mobilnih kartic in plastenk vode, smo se pred letališčem v Casablanci srečali z obema voznikoma minibusov. V naslednjih dneh so se minibusi izkazali za precej boljše prevozno sredstvo od kombijev, s katerimi smo prišli na letališče v Bergamo. Tudi (še) nobena guma ni počila. Bravo, agencija! Z minibusi je bilo naše avanturistično potovanje res udobnejše.
V največjem maroškem mestu — Casablanci, na žalost nismo obiskali Bogartovega slavnega bifeja Rick’s Café, kjer bi se počutili zvezdniško. Kasneje so mi povedali, da bife ni čisto tak kot je bil v filmu in da Ingrid ne zahaja več tja.
Sumim, da so mi povedali zato, da sem dal mir.
Namesto tega smo si ogledali največjo delujočo mošejo v Afriki — Hasan II. Od zunaj in izza ograje. Maroški kolos francoskega arhitekta Michela Pinseauja, ki je stal pol milijarde evrov, me vseeno ni pustil čisto ravnodušnega. Stanovski kolega je zaslovel ravno s to mošejo, ki se ponaša z drugim najvišjim (210 m) minaretom na svetu in ogromno pomično streho (nad mošejo, ne minaretom). Izkušnja bi bila lahko še ‘veličastnejša’, če bi minaret in mošejo lahko pogledal od blizu, kar bi me stalo 15 eur, ampak se mi je zdelo predrago.
Ogled Hasana II je bil res ekspresen in kmalu smo v minibusu tolažili sopotnice, da je le še par uric do hotela. Skrbelo jih je, da bodo otroci lačni. Naš, moški optimizem pa je izpuhtel, ko smo po 10 km vožnje po avtocesti ugotovili, da hotel ni tako blizu. Šoferja sta namreč vozila 90 km/h. Z grozo smo gledali na guglmepse — pred nami je bilo še 300 km poti oz. najmanj 4 ure vožnje. Slednji podatek je bil zelo optimističen. Čas prihoda se je podaljševal z vsakim našim postankom. Za prvega smo zaprosili kar zgodaj, saj smo se morali za pot oskrbeti z grickalicami in vodo. Ustavili smo se ob avtocesti, kjer sta kraljevala McDrive in bistro pri Pavletu (Chez Paul). Ker se je naša familija že precej dobro založila v Sloveniji in na letališču, smo poiskali le stranišče. Izbrali smo Pavletov bistro, kjer sem bil že drugič v istem dnevu presenečen. Stranišča so bila zastonj in neverjetno čista ter prostorna, veliko bolj kot v marsikateri zahodni državi. Med čakanjem sopotnikov sem na parkirišču opazoval vozni park domačinov — to so bili sami veliki in lepi moderni avtomobili.
Vse priprave otrok na umazanijo in revščino so bile očito zaman.
Neskončno dolga pot, je minila presenetljivo hitro. Odrasli smo večino časa opazovali okolico, medtem ko je mladina buljila v ekrane. Občasno smo jih le odtrgali od ekranov. V enem mestu smo vsi skupaj z zanimanjem spremljali dogajanje v rondojih. Med vožnjo po enem izmed njih smo lahko opazovali domačine, ki so na sredini imeli piknike. Mularija je brcala žogo, stari pa so posedali na klopicah.
Vse sredi rondoja!
Ker imamo v Republiki tudi veliko (neizkoriščenih) rondojev, nas je takšna uporaba čisto navdušila. Koliko neizkoriščenega potenciala imamo! Podobno ‘zanimiva’ in tudi primerna za Republiko se nam je zdela še ena malce nestandardna izbira prostora za piknik. Ob regionalni hitri cesti (jedva 80 km/h?) je bilo polno piknik miz. Ko napišem ob cesti, mislim dobesedno ob cesti — 5 metrov stran od asfalta. Idealno za nas Slovence. Dve ljubezni na en mah — ješ čevape in opazuješ vse kar se vozi mimo.
V Fes smo prispeli pozno zvečer, ko je bilo na ulici pol mesta. Majkemi. Če smo se prej pomikali s 80 km/h, smo se sedaj s komaj 8 km/h. Podobno kot na ljubljanski severni obvoznici, ko je prvi šolski dan in dežuje, le da nismo bili na obvoznici in ni deževalo.
Skozi okno smo opazovali neprekinjeno procesijo domačinov, ki so hodili v nasprotni smeri od nas. Itaq! Obstali smo sredi quasi avenije — levi in desni pas je bil ločen s podolgovatim in ozkim parkom ‘skozi’ katerega se je vila tlakovana pot. V središču vsega vrveža so bila otroška električna vozila. Meni je izgledalo kot cigodrom, le da so bili tu avtomobilčki spuščeni na prostem. Podobni so bili živopisanim labodom, flamingom, ponijem in drugim pravljičnim bitjem. Valjda, v Maroku živali niso ograjene kot pri nas. Pasejo se povsod. Tudi na avtocesti.
Otroci in fotri iz minibusa smo si že razdelili, kdo bo vozil katero žival. Žal mi je, da nismo takoj poskakali iz minibusa in odpeljali z njimi vsaj dva kroga. Saj smo se precej časa prebijali skozi mesto z bistveno nižjo hitrostjo kot roza poniji in samorogi.
Do hotela v starem delu mesta, na drugem hribu, smo prišli precej kasneje kot so predvidevali guglmepsi. Po zelo pozni večerji, prvem toplem obroku v 12 urah, se nihče ni več spomnil hitrih labodov in samorogov, še manj naših planov. Še dobro. Preden bi prišli do njih, bi bile že vse baterije fuč. Kot je bila tudi moja.
Zaspal sem, še preden se je moja glava dotaknila blazine.
Pretekli zapisi iz serije „Maroko“
1. Vse bo v redu
