“Ne morem! Ne znam!” ter v jok pa na drevo
“No, in? Kako je šlo knjižno srečanje?” me sprašujete. Povsem zadovoljivo za prvič. A vseeno mi niso dala miru določena vprašanja. Zakaj me tako skrbi, da me ne bodo marali? Da se bom osmešila z neznanjem na določenem področju. Da bi onemela kot kakšen mutec. Ta občutenja me ponesejo nazaj v osnovno šolo, ko sem stala pred tablo ter tridesetglavo množico učencev, ko me je učiteljica vprašala nekaj, kar naj bi vedela, a nisem. Smeh sošolcev, ko rečem nekaj, kar je vsem jasno, da ni prav. S podobnimi strahovi se je začela soočati Lejla, ko mora na glas prebrati besedilo, pa ji naglaševanje črk še vedno vleče v angleščino. Ampak jaz nisem več otrok in vem, da ne morem vsega vedeti ter da lahko to brez slabe vesti priznam. Vem, da je delanje napak pot k napredku. A zakaj se vedno znova počutim kot tisto nemočno malo dekle?
V petek sem, medtem ko je Oliver spal, brala knjigo družinske terapije, ki sem jo pred dobrim mesecem začela listati, a sem jo že po nekaj straneh odložila ter jo pustila povsem na miru. Nekaj iz nje nisem bila pripravljena slišati. A ta petek je prišlo do spremembe. Mogoče je bila v zraku posebna sproščenost po prebitem ledu na sredinem srečanju. Kakorkoli, brala sem. In doumela. Vse problematične točke so se mi nenadoma povezale v smiseln odgovor, ki si ga nisem bila pripravljena priznati: V meni je še vedno skrita čepela tista majhna deklica, ki ni bila pripravljena na spremembo, na korak dalje. Vsi moji nerazumni čustveni odzivi, kateri so me jezili in sem se jih sramovala, so dobili jasnejšo sliko. Obnašala sem se kot nemočen otrok in si tega nisem bila pripravljena priznati. Za moj neprimeren odziv so bili domnevno krivi drugi ali nekaj od zunaj, in ne jaz sama.
Zakaj se vedno znova razjezim, ko govorim z mamo? Povzdignem glas, ker govori neumnosti. A kaj se res skriva zadaj? V najinem odnosu se počutim kot otrok in to me razjezi. Pa ne zaradi njenih besed in dejanj, temveč ker sama še nisem izgradila odrasle osebe, katera želim postati. Tiste odločne, ki bi znala narediti razmejitev brez čustvene drame. Oziroma se zdi, da samostojna ženska, v odnosu z mamo, izgine.
Ko sem se ozrla na svoj partnerski odnos, spet nekaj nisem želela videti. Saj midva sva vendar odlična skupaj! Prav nič ni narobe. In res super delujeva, a to ne pomeni, da se v najini zvezi ne obnašam otročje. Dobro se razumeva, ker komunicirava in si znava prisluhniti. Predvsem pa, ker sva odprta za spremembe in hrepeniva po rasti. Drug drugega spodbujava k napredku. A kljub temu sem v najini zvezi prepoznala določen vzorec. Tudi tukaj se večkrat postavim v pozicijo otroka, za katerega je potrebno poskrbeti. Pa ne, da bi to želela, ali da bi on to zahteval od mene. Enostavno se večkrat med nama odvrti dinamika, kjer jaz “ne morem in ne znam”, zato potrebujem njega, sposobnega moškega, ki stvari uredi, kot je treba. Bolj kot ga potrebujem, bolj je produktiven. Do stopnje, ko ni. Ko pregori. Ko potrebuje počitek, pa to ne prizna. Ker mora biti močan. Ker mora biti pravi moški. Takrat mu ne nudim varnosti. Ne dam mu občutka, da bo družina preživela, če on popusti. In to ni prav, ker noben od naju ni zadovoljen v takšni situaciji.
Zdaj se zavedam, da so moje odvisniške reakcije, posledica tega ujetega otroka. Ta otrok se je želel z vsemi štirimi odtrgati od odnosa z mamo, v katerem je ona želela poskrbeti zame. Saj sem vendar odrasla in znam sama poskrbeti zase! A se je otročaj nekako priplazil tudi v moj partnerski in karierni svet. “Ne morem! Ne znam!” je samo panični odziv v razumskem stopanju proti osamosvojitvi.
Pobegi v tujino so bile bližnjice k izgradnji želene osebnosti. V tujini ni osebne zgodovine. Tam si to, kar si tisti trenutek. Stopaš v odnose z ljudmi, ki vidijo le to, kar je pred njimi: zanimiva, iznajdljiva, sposobna ženska. V tujini je nemočen otrok pokukal na plano le še v občutljivih partnerskih preizkušnjah. Predvsem, ker je bil potisnjen na stran (puščen v domovini) in ne sprejet ter poujčkan v enem izmed udov odraslega telesa.
Ne potrebujem se več boriti proti temu otročku, ki mi sledi s svojimi velikimi očmi. Lahko ga le objamem in se mu zahvalim, da mi pomaga graditi žensko, ki želim postati. Žensko, ki jo moj partner vidi v meni. Tiste, ki ne išče potuhe ter bližnjic, temveč znanje in razvoj.
