Skorajšnja predaja
Za mišjo dlako je manjkalo pa bi bile babice vesele: skoraj sva se odločila, da gremo nazaj v Slovenijo.
Kaj se je zgodilo? Na mail smo dobili opozorilo strica, ki rešuje našo vlogo za vizo, da je ne bomo dobili. To samo po sebi ni bil konec sveta, ker še vedno lahko zaprosimo za drugo vrsto vize. V čem je torej problem? Da razložim malo bolj natančno…
Mi smo se prijavili za vizo, ki bi nam omogočala hitro pot do rezidentstva. Naš cilj je, da si ustvarimo stalen dom in da ne visimo nekje v zraku, iz dneva v dan. Leo je kot programer na Novi Zelandiji iskana roba. Delodajalce ne gane, da nima diplome. Če zna rešiti naloge, ki mu jih porinejo pod nos, je to zadosti. A ne za birokratske policaje. Tam mora biti vse po regelcih. Čeprav se ti regelci ves čas spreminjajo. Še prejšnji mesec je bilo na njihovi spletni strani zapisano, da lahko za to vizo zaprosijo tisti, ki imajo primerno izobrazbo ALI dovolj let delovnih izkušenj. Ta mesec temu ni več tako. Sedaj moraš imeti oboje in ker Leo ni diplomant računalništva na papirju, ne more dobiti te vize ne glede na njegovo znanje in izkušnje.
Viza, ki jo torej lahko mogoče trenutno dobimo, je takšna, ki ti omogoča zdravstvo, šolanje in delo na NZ, drugače pa nimaš kakšnih pravic ali ugodnosti državljana. Lahko bi bili skromni in rekli: to je super!
A namesto tega je na dan udaril tisti ponosni del, imenovan ego. Če ne znajo prepoznati naše vrednosti, pa nič! Gremo stran! Prav jim je. Bodo oni na izgubi!
Nekaj podobnega.
A to je bil samo prvi odziv. V resnici je šlo za izmučenost. Smo v deželi, ki je na drugi strani sveta. Kjer ni družine ali prijateljev. Kjer je vse nekoliko drugače in tuje. Vedeli smo, kaj nas čaka, a je vseeno težje, ko dejansko greš skozi izkušnjo. V treh mesecih smo se že trikrat preselili. Na koncu sicer v trajnejše stanovanje, ki nam je všeč, a je napol prazno. Ni kavča na katerem bi se lahko družno stisnili. Vse to so malenkosti same po sebi. A te malenkosti se nabirajo in ko k temu pridaš utrujenost, domotožje in osamljenost, se človek lažje preda.
“Gremo nazaj v Slovenijo!” sem rekla v četrtek zvečer.
Leo me je poskušal prepričati naj premislim, a ko je videl, da sem šla na Nepremičnine iskat stanovanje, se je pridružil. Njegov obraz je zasijal, ko je razmišljal, kako bo presenetil Janija in Žigo s svojo vrnitvijo. On začuda pogreša prijatelje še bolj kot jaz. Našla sva staro leseno hiško, prenovljeno, z rustikalnim pridihom, sredi ničesar, eno uro stran od Ljubljane. Poslala sva mail lastniku in si že predstavljala, kako postaneva kmeta. Vse sva že premislila: koliko bi nas stale karte nazaj, kako bi potekal let, kje, kdaj, kaj vse še moramo urediti preden gremo od tu. Ura je bila dve zjutraj, ko sva šla v posteljo. Leo je opazil , da se je vame naselila žalost. Predlagal mi je, naj prespim in da ni nič narobe, če si zjutraj premislim.
Še dolgo nisem mogla zaspati. Misli so se mi podile po glavi brez konca in kraja. Končno so se prelile v sanje.
Zjutraj sem se zbudila, ko je Lejla prišla dvignit zavesni zastor.
“Sonček je!” je zaklicala. Krmežljavo sem poškilila in čez mojo novo rožasto posteljnino se je bohotil sončni žarek. Le kako sem lahko pomislila, da bi odšla od tu? Ideja se mi je v jutru zazdela absurdna. Z Leom sva si prinesla kavo v posteljo in se gledala. Eden pri drugemu sva poskušala prepoznati odločitev, ne da bi jo namigovala. Meni je težko, ker se mi zdi, da dela vso to NZ-stvar zaradi mene. Jaz sem tista, ki mi je tu v glavnem všeč in verjamem v svetlo prihodnost. Zatrdil mi je, da on lahko ustvarja kjerkoli na svetu, tudi tukaj. Samo začetni čas potrebuje, nekoliko nerganja, potem bo pa šlo.
Poklicala sva k sebi otroka in vprašala še njiju kaj želita. Erik je rekel, da bi šel v Slovenijo, da bi videl prijatelja Roka (tu še vedno nima prijateljev). Lejla je rekla, da ji je Nova Zelandija všeč in da želi ostati. Fifty fifty, kot midva, zdaj pa se odloči…
Na koncu sva sprejela odločitev, da ostanemo. Vedela sva, da bo težko. Če odnehava zdaj, preden sva sploh zares poskusila zaživeti tukaj, bova obžalovala. Morava se postaviti na noge, brez zasilnih izhodov. Ko bova oba imela službi in nov krog prijateljev, ko bosta otroka v šoli, ko bomo živeli kot smo si zamislili; če bova takrat želela nazaj v Slovenijo, potem bo to pravilna odločitev.
Tako da… Ostajamo na Novi Zelandiji. Razen, če nam javijo, da niti osnovne delovne vize ne dobimo. Potem nam pa res ni namenjeno.
