Vihrava nevihta
Vav. Ta teden pa je bil…
Zatišje v mesecu juliju bi nam lahko dalo vedeti, da prihaja nevihta. Zadnji julijski dan smo preživeli slavnostno s praznovanjem Erikovega rojstnega dne. Takoj naslednji dan, prvega avgusta, so se stvari začele odvijati s svetlobno hitrostjo.
Nastopil je čas, da se preselimo v svojo hišico, ki smo si jo zamislili kot naš dom, v trenutku, ko smo jo zagledali. Obredno smo očistili hišo v kateri smo bivali zadnji mesec in naložili naše stvari v rentan avto. Prvi koraki v nov dom so me navdali z mešanimi občutki. Stanovanje je bilo izpraznjeno, hladno in zapuščeno. Povsem drugačna izkušnja kot če stopiš v povsem opremljeno Airbnb bivališče, a odlična priložnost, da si ga oblikujemo po svojih željah in potrebah. Toliko dela nas še čaka! V glavi se mi je začel vrstiti seznam vsega, kar je potrebno v hiši storiti, da bo naše bivanje znosno. Predvsem ga je bilo potrebno očistiti, da bo pripravljeno za novo življenje. A preden bi me odneslo v zamaknjenost obsedenega drgnjenja smo se morali odpeljati v trgovino po vzmetnice in postelnjino.
Ravno smo se pomikali med policami nizkocenovnega Warehousa, ko je Leo prejel mail, v katerem je bila pripeta pogodba za stalno delovno mesto. Novico mi je sporočil v nekakšnem transu in potrebovala sem trenutek, da sem dojela pomembnost informacije. Dobil je ponudbo za delo! Dobro plačano delo v podjetju, ki se ukvarja z izboljševanjem šolstva. To je bil zadnji korak, ki nas je ločeval od končne oddaje papirjev za delovno vizo. Zdelo se je, kot da je bil potreben odmik od turističnega stanovanja, da so se stvari začele odvijati v smeri stalnega bivanja na Novi Zelandiji. Natlačili smo stvari v avto in se kot pravi migranti odpeljali do novega doma.
Akcija. Jaz sem urejala spalne prostore, Leo se je vrgel v spletni proces oddaje vize, otroka pa sta z navdušenjem iskala zaklade v veliki škatli, v kateri so lastniki pustili vse mogoče drobnarije. Večer se je prevesil v noč in ta v naslednji dan, ko se je izpolnjevanje podatkov za vizo še kar nadaljevalo. Leo je ravno spekel obilno porcijo jajc, ko smo skozi naša velika okna opazili, da se hiši približuje par. Potrkala sta in ko smo odprli vhodna vrata sta pred nami stala nasmejana soseda. Predstavila sta se, pokazala kje živita, povedala, da imata punčki stari tri in šest let, izrekla dobrodošlico v soseski in nam povedala, da če karkoli potrebujemo, naj pridemo potrkat na njihova vrata. To je bil spodbuden začetek dneva. Nadaljevali smo ga z raziskovanjem najbližjih hribov in zaliva do koder mestni avtobus ne pelje. Večer je bil ponovno posvečen pisanju vsemogočih vizinih zahtevkov. Ura je odbila dve zjutraj, ko sem končno končala s pisanjem časovnice, ki dokazuje, da sva z Leom v dolgotrajnem in stabilnem razmerju. S prijetnim zadovoljstvom sem drsela skozi izbrane slike in ugotavljala: Kako lepo življenje živimo!
Petek je bil namenjen lovu za domnevnim snegom. Čeprav je zima, snega še nismo videli in glede na to, da smo avto najeli za nekaj dni, je bila odlična priložnost, da ga najdemo. Odpeljali smo se iz Christchurcha po ravni cesti, ki po mnogih kilometrih še vedno ni spremenila smeri. Na obeh straneh so bile kmetijske površine; zemlja ločena z drevesnimi živimi mejami. Vse je bilo nekako ograjeno in nadzorovano, kar me je navdalo z nekolikšnim razočaranjem. Kje je divja narava? Nova Zelandija ni majhna in za divjino bi morali rezervirati več kot nekajurni izlet. Po stotih kilometrih smo prišli do prvih gor. Rastje je grmičasto; kamorkoli si pogledal si videl rjave planote s snežnimi vrhovi. Kje so gozdovi? Baje na drugi strani južnih Alp.
Pripeljali smo se do smučišča in snežne verige v prtljažniku so se izkazale za povsem nepotrebne. Voda je tekla čez rjave hribče in se zbirala v bistrem potočku. Z blazinami v vrečah sta se otroka spuščala po klančku pred glavnim smučiščem, z Leom pa sva očarana opazovala papagaje. Ja, velike divje papagaje z imenom Kea. So najvišje živeče papige in prebivajo samo na Novi Zelandiji. Imajo olivno barvo perja in šele ko poletijo, vidiš živo barvno lestvico, ki se skriva pod krili. Bile so navajene ljudi in so radovedno skakale po človeški lastnini z namenom najdbe skritih dobrot.
Na poti nazaj sem uspela prebrati celotno Leopoldovo pogodbo za delo in vse, kar je spadalo zraven. Precejšen zalogaj. Na glas sem mu brala dele, ki so se mi zdeli pomembni. Končno je na mail dobil še zadnji papir potreben s strani podjetja. Zvečer sem napisala nekoliko čustveno spremno pismo in trala, papirji za vizo so končno oddani! Preverila sva, kako dolgo traja, da razrešijo vlogo. Tri mesece! Naša trenutna viza velja še samo en mesec. In smo spet v čakanju. Tako utrujeni!
Na srečo imamo sosede, ki so popestrili moreče vzdušje. Povabili so nas, da se jim v soboto zjutraj pridružimo na vafljih. Kmalu smo dognali vzrok njihove dobrodelne odprtosti. Oče v družini je protestantski pastor. V trenutku mi je v misli šinila podoba serije, ki sem jo gledala v otroštvu: Sedma nebesa; le da tu ni toliko otrok. Naši otroci so uživali v igranju. Vrhunec je bilo darilo, ki sta ga lahko odnesla domov: Erik lesen tovornjak, Lejla pa celotno kolekcijo ponijev z zabaviščnim parkom. Jaz sem dobila povabilo, da se jim naslednjo jutro pridružim v cerkvi. Ampak to je že druga zgodba.
