Proti vetru
Noč je bila kratka. Spal sem kot angelček. Našel sem način, ko lahko pozno zvečer jem meso z žara, ne da bi noč prebedel. Recept je enostaven — zbujen moram biti več kot 20 ur, meso pa mora biti v mikro porcijah. Côtes d’agneau — jagnječji kotletki so bili očitno od pravkar skotenega jagenjčka — dobil sem 4 koščke za 4 grižljaje. Grižljajev je bilo sicer dosti več, ker je moralo jagnje pot do roštilja očitno prehoditi čisto samo. O sočnih, mesnatih kotletih je neumno sanjati v državi, kjer se živali prosto pasejo v puščavi.
Je potem meso bio? Je, če mimodrveča vozila poganja bio dizel.
Spočiti in polni pričakovanj smo se odpravili v labirint UNESCO-vega dragulja — najbolj ohranjene in ene največjih arabskih tržnic na svetu — Medine Fes.
Ki pa je bila ob devetih zjutraj kot mesto duhov. Takoj je zakrožilo nekaj teorij in najbolj splošno sprejeta je bila, da imajo danes ‘frej’, ker je četrti dan po bajramu. Saj vesta, da se, kot se za vsako pravo praznovanje spodobi, žura tri dni in potem počiva. Tri dni? Sopotnik me je že skoraj prepričal, tudi zato, ker sem izvedel, da med ramazanom ni heca. V Maroku (in najbrž ne samo tu) so v času posta prestavili še eno dodatno uro nazaj! Vsem argumentom navkljub, sem se oklepal svoje teorije, da je tako prazno v Medini vsako jutro ob tej uri. Jebiga ob 9h zjutraj ne potrebuje veliko ljudi usnjenih torb, nogometnih majic ali lončene posode, kajneda?
Ko nas je lokalni vodič prosil, da smo malo tišji, ker ljudje še spijo, je postalo vsem jasno, da je prazna Medina pravilo in ne izjema! Vodičeva prošnja se mi je zdela smešna saj smo vendar v državi kjer jih do devete ure že vsaj dvakrat preko zvočnikov ‘pokličejo’ k molitvi. Prvič, menda ob popolnoma nekrščanski uri, (kakopak, saj smo v arabskem svetu) okoli štirih zjutraj.
Nisem bil edini, ki je opazil, da Mujezini v Maroku ne tekmujejo med seboj, kdo bo privabil več duš k molitvi. Imel sem občutek, da minareti (tu so praviloma pravokotni) niso posejani tako gosto kot v mestih drugih severno afriških držav. Na vrhu minaretov tudi ni zelenih neonskih žarnic in koncertnih zvočnikov.
Padel je še en stereotip, ki sem ga hotel prodati otrokoma pred odhodom — ni bujenja sredi noči.
Odprta je bila holistična lekarna, saj vesta, ker zdravila ljudje potrebujemo 24/7. Tu nam je ‘farmacevt’ predstavil domače zeli, ki jih izdelujejo že five generations. Meni bo ostala najbolj v spominu mešanica pekočih zelišč za čiščenje nosu, ki smo jo morali skozi gazo posnifati v nos. Med ‘pravimi’ desci je obveljalo, da če ni solz v očeh, nisi dovolj močno potegnil. Zadeva res prečisti kanale od glave do pet na nogi.
Precej nelogična poteza, če bi vedeli kam smo se odpravljali.
Proti poldnevu, ko smo obiskali najverjetneje najbolj smrdeč del Medine, se je pravi labirint ulic že dodobra napolnil, a to še ni bilo nič v primerjavi s tem, kar nas je čakalo zvečer. Glede gužve, ne smradu. Tik pred kosilom (dobro izbran termin majkemi), smo si ogledali slavno, najstarejšo in največjo usnjarno v Maroku — Chaouwara, kjer menda obdelujejo usnje na podoben način kot v srednjem veku. Delo se prenaša iz roda v rod in je vse prej kot lahko. V nemogočih razmerah v bazenih polnih kemikalij cele dneve mehčajo in barvajo živalske kože. Z varne razdalje smo si z vejicami melise v roki ogledali dvorišče, polno bazenčkov. Ko sem z ‘varne’ razdalje opazoval moške pri tem težaškem delu, sta mi na misel prišli prvih dve vrstici Kosovelovega Kons 5
Gnoj je zlato
In zlato je gnoj.
Golobji iztrebki in goveji urin so namreč zaradi visoke vsebnosti kalija glavne surovine za predelavo živalskih kož. Ko je veter spremenil smer in zapihal od bazenčkov proti naši terasi, nam je bilo takoj jasno, da na vhodu nismo dobili vejic melise zaradi lepšega ali, da bi si jih zataknili za uho.
Nekateri izmed nas so si jih kar zatlačili v nosnice.
Preostanek dneva smo tavali po labirintu med vsemogočimi vonjavami, glasovi in barvami, kar je bilo po izkušnji v Chaouwari mala malica. Ogled Fesa smo končali s skupinsko fotko pred vhodom v kraljevo palačo. Kralja žal ni na fotki. Najbrž je že v Londonu nestrpno čakal kronanje angleškega tovariša.
Dan smo zaključili turistično in sproščeno — v in ob hotelskem bazenu. Slabo vest, da po grlu spuščam najverjetneje celodnevni zaslužek usnjarjev, je z vsakim požirkom pregrešno dragega hladnega piva postajala vedno bolj tiha. Kmalu so jo preglasili zvoki salse. To pa je bil tudi opomnik, da je čas za odhod v posteljo.
Zibajoč, ne nujno v ritmu salse, sem se odpravil do sobe, kjer me je šumenje WC kotlička zazibalo v sanje.
Pretekli zapisi iz serije „Maroko“
1. Vse bo v redu
2. Večnamenski rondoji
