Ski opening 2023
Dan, ko se je zgodilo toliko stvari, zapomnil si ga bom pa po opici. Začeli smo v rimskem mestu Volubilis oz. kar je še ostalo od njega. Ob pogledu na par ohranjenih mozaikov sem dojel, kje maroški lončarji dobivajo zamisli. Prejšnji dan sem videl, da so svoje delo optimizirali, saj se nihče ne ukvarja z iskanjem kamenčkov prave barve in velikosti. Naj mi Maročani ne zamerijo, da tako posplošujem. Zdi se, da keramiko pobarvajo, jo nalomijo na prave oblike in potem vse skupaj zalijejo z gipsom. Vzorci in motivi so si podobni, res pa je, da bi bilo neumno pričakovati mozaik Kandinskega na okrogli vrtni mizici.
V Volubilisu me je začelo zanimati, čemu je ostalo teh nekaj mozaikov na lokaciji in zakaj jih niso pobrali Francozi ali domači veljaki? Mogoče zato, ker jih niso našli? Ali zato, ker so ocenili, da niso vredni njihovega časa in truda. Na potovanjih sem se naučil, da zadeve z distanco (časovno in geografsko) pridobivajo na vrednosti in je Francozom danes sigurno žal, da so karkoli pustili za sabo.
Volubilis nam je razkazal lokalni vodič, čigar angleščina je bila zelo slaba. Ker se nisem zelo trudil s poslušanjem in razumevanjem, sem se z občasnimi fragmenti, ki so prišli na moja ušesa, začel zabavati. Nimam pojma, zakaj je ves čas omenjal grške bogove in boginje, a mene je vse skupaj, vzeto iz konteksta, zelo zabavalo. Doma sem vseeno za vsak slučaj preveril — Volubilis je seveda rimska ostalina in ima z Zeusom toliko kot Emona z Budo. Najdišče je tudi pod okriljem UNESCO-ve kulturne dediščine. Počasi sem se že začel spraševati, ali se je ohranilo toliko stvari samo zato, ker so jih zaščitili in imajo UNESCO-v ‘certifikat’, ali so zavarovali edine stvari, ki so se ohranile. Ne zatiskajmo si oči, večina ljudi nima ravno odnosa z dediščino. No, vsaj zaščitniškega ne.
Nazaj v Volubilis — gre za tipično severno afriško najdišče, saj deli zgradb ležijo vse povprek med nepokošeno suho travo. Seveda tudi nismo bili prikrajšani za nazorni prikaz intenzivitete barv mozaikov v času, ko so bili še pokriti. Obe vesta, o čem govorim — vodič vsakič na enega (mozaik, ne obiskovalca) zlije 1 dcl vode. Samo zato, da se vsi čudimo in slikamo.
Logično, če je mozaik preživel najmanj dva tisoč let, vse možne nevihte, neurja, nemara tudi sneg, bo tudi požirek ali dva vode.
Po Volubilisu smo se lahko gibali prosto, kot Indiane Jonesi. Nihče mi ni zatežil, ko sem stopil na podrt kapitel in poziral kot Adonis. Dokler nismo prišli do posebnega in ograjenega mozaika, ki je bil po vrhu še zastražen. Možakar na plastičnem belem stolu v senci nas je vse gledal sumničavo. Zanimalo me je, kaj za vragastražil. Prerinil sem se v prvo vrsto in videl ženske antične joškice in ritke. Mozaik je prikazoval Diano in njene nimfice. Edino prav, da so nas imeli pod kontrolo. Podivjane in razuzdane zahodnjake. Stražar je moral imeti res trdno voljo in bil je pravi vernik, da je bil tako vzdržen.
Podobno kot varnostnik v Cankarjevem domu, ko je ‘čuval’ retrospektivo Bravničarjevih boginj.
Z mislimi, še vedno pri boginjah, smo privijugali v bližnje mesto Moulay Idriss, kjer je mavzolej Idrisa I. Idris je bil Mohamedov potomec, ki je prebegnil v Maroko in postal prvi veliki maroški islamski vladar. V Idriss romajo verniki vsako poletje, ko je tu verski festival. Menda je pet romanj v Moulay Idriss enakovrednih enemu hajj-u v Meko. Ker je za marsikoga Meka nepredstavljivo draga, se sliši Moulay Idriss veliko bolj dostopen. Sploh če potuješ z osli, kot naši otroci, (po mestu in ne po Maroku seveda. Da ne bi kdo CSD klical). Mesto si bom zapomnil po izogibanju oslovskih fig (saj se jim reče tako, kajneda?), njihovem vonju in okroglemu minaretu. Menda je edini tovrsten v Maroku. Na njem je napis v arabščini in berberščini.
Berberščina je zanimiva pisava, ki me spominja na grščino. Opazil sem jo na avtocestnih tablah ter na tablah v medini v Fesu (poklicna deformacija?). Na minaretu je bil berberski napis iz keramičnih ploščic in me je na prvi pogled spominjal na tiskano vezje in ne na grški alfabet. Ko je eden od sopotnikov pripomnil, da ga spominja na QR-kodo, sem se že resno spraševal, če minareta niso postavili scientologi.
Sveto mesto, ki je bilo za nemuslimane zaprto do leta 1912, smo zapustili v minibusih, osličke pa pustili drugim romarjem. Vožnjo čez Atlas (gorovje, ne knjigo) smo prekinili s kratkim piknikom v popolnoma domačem, skorajda alpskem okolju. Da bi prečkali gorovje, smo se morali vzpeti na več kot 2.000 m nadmorske višine. Med iglastimi gozdovi smo se kot prvi Slovenci začeli pogovarjati o velikem smučarskem potencialu lokacije. Ideja o ski openingu je padla v tistem trenutku, ko smo zagledali letališče, ki ga najverjetneje uporablja kralj za zimski vikend oddih in pa golfisti z bližnjega golf igrišča.
Slovensko smučarsko pravljico so pokvarile opice, ki smo jih srečali ob poti.
Ob opicah mi je že od nekdaj neprijetno, ker jim ne zaupam. Pa še grde so. V gozdu ob cesti jih je bilo dovolj za nekaj ZOO-jev. Zaradi nadmorske višine, utrujenosti, neprespanosti in tudi šilca ‘razkužila’, ki smo si ga občasno podajali med vožnjo, sem se vzel trenutek in na sklai zatisnil oči. Iz meditiranja sem se prebudil, ko sem zaslišal svoje ime. S slabe tri metre oddaljeno opice sva se zrla iz oči v oči nekaj napetih trenutkov.
Ne me jebat, a zdaj že govorijo?!
Po nekaj strašno dolgih trenutkih je napetost popustila — žival je žvečila kikirikije, klici pa so prihajali z druge strani ceste. Klicali so me sopotniki. Čakala nas je še dolga pot.
A veš, ko ti zjutraj ob 7. uri rečejo, da boš v naslednjem hotelu ob 19. uri zvečer, ti pa si ob tej večerni uri sredi vzpona na še en strm jebeni prelaz, podoben našemu Vršiču, in se cijaziš 18 km/h za tovornjaki? Ajde, vsaj opic ne bomo gledali, ker je zunaj tema. Všeč mi je, da v minibusu ni nihče travmiral in sitnaril. Ves čas smo prepevali in se krohotali med pripovedovanjem vicev in raznoraznih prigod.
Med starci je krožila steklenica z razkužilom, med otroci pa slušalke in čepki za ušesa.
Pretekli zapisi iz serije „Maroko“
1. Vse bo v redu
2. Večnamenski rondoji
3. Proti vetru
