Obvezen sončni vzhod v puščavi

Peskovnik, da te kap!

(na)ključnik

--

Pozen prihod v hotel in polnočno večerjo smo zjutraj pokompenzirali s skokom v osvežujoč bazen. Kopanja je bilo (pre)hitro konec in brez problema bi se namakali še vsaj eno uro, če nas ne bi čakala puščava. Včerajšnji del poti je bil gorski, današnji zelo ravninski. Na prvem postanku, razgledišču ob začetku soteske v kateri je bila na dnu oaza, sem se, kot že mnogokrat prej, čudil silni moči vode, ki s svojo vztrajnostjo ustvarja takšna čudesa. Povsod, kamor je segel pogled, je kraljevalo kamenje, le na dnu soteske je bilo bujno zelenje. Kot mehak zeleni klin je zevala „rana“ na površju suhe zemlje. Čudovit kontrast trde in suhe kamnine ter mehkega zelenega rastja.

S ceste speljane ob robu oaze sem lahko opazoval, kako se počasi in vztrajno pokrajina spreminja v monotono in monokromatsko ravnino z redkimi nasadi zelenja.

Naslednji postanek nas je teleportiral nekaj milijonov let v preteklost. V muzeju fosilov eksponatov ni bilo veliko, zato za ogled nismo rabili milijona let. Smo se pa zato dlje pomudili v dobro založeni muzejski trgovinici. Največ so imeli kosti (dinozavrov?) in kvadratne kilometre okamenelih trilobitov. O trilobitih vem bore malo, zato sem poslušal z velikim zanimanjem. Vedno sem mislil, da so bili to mičkeni členonožci, a v muzeju sem videl fosile velike tudi pol metra ali več.

Zaradi količine „robe“ v muzejski trgovini sem počasi začel dvomiti o avtentičnosti fosilov in iskal na eksponatih nalepko „Made in China“. Povsod so bile (pre)polne škatle in police okamenelih zob morskih psov in ostalih delov živali, katerih imena sploh ne poznam.

V enem trenutku je okamenel tudi prodajalec.

Za par spominčkov je hotel „Two Twenty-five“, jaz sem izstrelil „No, I give you Three Twenty!“ Butl. Seveda sem hotel reči „One Twenty“, a bilo je prepozno. Na koncu sva se zmenila za „One Eighty.“

O tem nisem govoril na minibusu.

Oranžne sipine so se kmalu pojavile na obzorju in svoj pogajalski fiasko sem hitro pozabil.

Maroko ima sipine visoke tudi do 100 metrov. Za primerjavo, ljubljanski nebotičnik je visok „le“ 70 metrov. Da so to res visoki kupi peska, celo večji od SCT-jevih, ki so na začetku Brnčičeve, mi je bilo jasno, ko jih po uri vožnje še nismo dosegli (sipin nismo desgli, ne SCT-jevih kupov). Bližje smo bili sipinam, bolj pogosto so nas ob boku našega minibusa prehitevala vozila iz Mad Max-a. Opazoval sem jih z mešanimi občutki in zaskrbljeno pogledoval v nebo, da nam slučajno ne sledi še kdo po zraku.

Plastenko vode pa sem vedno bolj čvrsto privijal k sebi.

Kmalu smo tudi mi prišli na svoj račun, a ne z buggyji iz Pobesnelega Maxa, ampak bolj z Mojster Miha štirikolesniki. Še dobro, da nam nismo dali tistih električnih roza ponijev iz Fesa. Najprej me je malo skrbelo kako bom upravljal to reč. Tudi zagotovilo sopotnika G, da bodo zagvišno avtomatiki, me ni prepričalo. Moja skrb je bila seveda odveč — motorčki so bili res trotlziher, saj je zadnjih 10 minut (čisto prekratke vožnje), svoje vozne sposobnosti po sipinah brez problema demonstriral tudi Čuk.

Preden smo na kameljih hrbtih odjahali proti taboru sredi puščave, smo se, kot kleni Slovenci, še povzpeli na eno izmed sipin. Z vrha smo lahko videli, kako res velik je maroški peskovnik — kamorkoli je segel pogled, je bilo videti … samo … pesek.

Sipine menda potujejo same. Japajade, sem godrnjal, ko sem si po sestopu ob vznožju praznil superge. Turisti jih premikamo! V zadnjih letih vedno bolj učinkovito — peš ali pa s plejado pripomočkov. Tudi z boardi s katerimi je na sosednjem „bregu“ potekal pravi ekshibicijski nastop naše mularije.

S sončnim zahodom v hrbet in nenehnim ropotom množice vozil na notranje izgorevanje smo v temi prispeli v tabor. Bolj kot razbolela rit so me nervirale skupine turistov, ki so se z glasnimi jeepi in motorčki preganjali po pesku. Res neuvidevno do nas, ki smo hoteli jezditi v tišini.

Zaspal sem med prvimi v taboru. Ne zato, ker bi šel med prvimi spat, ampak zato, ker sem se pridružil peščici popotnikov in domačinov ob ognju na večer besednih ugank. Ko smo enigmatiki končno legli k počitku, sem tudi jaz „vklopil“ svoj motor z notranjim hreščanjem in prebudil še tistih nekaj, ki jim je, kljub našemu vpitju, uspelo zaspati.

Zjutraj bi si najraje v pesek zakopal glavo.

Pretekli zapisi iz serije „Maroko“
1. Vse bo v redu
2. Večnamenski rondoji
3. Proti vetru
4. Ski opening

Nadaljevanje

--

--