Blaten tuš
Zaključek naše 8-dnevne zabavne dogodivščine po Maroku.
Tuširanje zjutraj je bilo kot Gumpova bonboniera — zelo previdno sem preveril, kaj mi bo priteklo skozi pršilko. Žal ali na srečo, nisem bil deležen brezplačnega blatnega tretmaja kot pred spanjem. Pri zajtrku je bilo tuširanje glavna tema, in nekaterim se je moja ideja o brezplačnem blatnem SPA prhanju zdela lepa poslovna priložnost.
Zanimivo, kako na potovanjih po določenem času nekatere teme pridejo v ospredje pogovorov. Tudi takšne, ki jih v drugačnem okolju takšna množica ljudi, ki se komajda poznajo, ne bi nikoli načela. Pri današnjem zajtrku je bila na primer tema celoten hotelski kanalizacijski sistem. In verjemita mi, nismo govorili o barvi pip in obliki ogledal. Nekateri sopotniki so imeli prav zanimive zgodbe o nepričakovanih obiskovalcih v WC školjki. Tokrat sem, hvala bogu, bil prikrajšan, da bi s prve roke lahko doživel karkoli od slišanega. Moj večerni blatni tuš je bil glede na njihove zgodbe nekaj popolnoma vsakdanjega. Sopotnikom pa sem bil nadvse hvaležen, da so se zvečer pridno tuširali, umivali zobe in splakovali školjko.
Pri nas je bila voda čista čisto povsod.
Čisti in oprani smo začeli naš zadnji dan v Maroku s potjo v Marakeš, ki leži ob vznožju Visokega Atlasa in od koder se vidi najvišji vrh Jbel Toubkal. Dan je bil bolj namenjen nakupovanju, in tisti tapridni, ki smo si v preteklih dneh nakupili že dovolj dust collectorjev, smo imeli prost dan za raziskovanje Medine. Naša družina se je zato le sprehajala in igrala turiste. Zelo ležerno popoldne je bilo tudi posledica pazne družinske kasice in moje odločitve, da tudi pod razno ne bom v Marakešu zadnji dan iskal bankomat.
Dan smo izkoristili tudi za sprehod po največjem mestnem trgu v Afriki — Djemaa el Fna. Trg je, ne bosta verjeli del UNESCO-ve dediščine in je v mnogih pogledih nekaj posebnega. Mene je malo spominjal na mehiški Plaza de la Constitución, ki je največji na svetu. Na trgu je bila prava umetnost uiti zelo agresivnim prodajalcem pomarančnega soka. Četudi je imel vsak od nas že kozarec soka v roki, se niso dali odgnati in poizkušali prodati še svoj sok.
Ali na Oktoberfestu tudi tako silijo goste na pivo? Sprašujem za prjatla.
Čez dan je trg poln prodajalcev omenjenega pomarančnega soka in drugih krošnjarjev, ponoči pa se prelevi v vsemogočno prizorišče z akrobati, krotilci kač, dreserji opic … Na delu trga zaživijo stojnice s sveže pripravljeno hrano kot naša odprta kuhinja na Pogačarjevem trgu le, da je maroška na steroidih. Kobre smo tudi videli že čez dan, in naš Čuk se je približal eni na manj kot 3 metre! Njegov prijatelj pa si je pustil kačo oviti okoli vratu. Po obrazu sodeč, ni bil zadovoljen, raje bi imel kobro.
Večerjo smo si privoščili v eni izmed restavracij, ki imajo na strehi teraso in med jedjo smo lahko opazovali sončni zahod. Priporočam že samo za to, da se za nekaj časa umakneš hrupu in gužvi. Večerja je bilo le zatišje pred viharjem. Po večerji smo se pridružili sopotnikom, ki so pogumno večerjali na odprti kuhinji na Djemaa-u kjer je vladal nepopisen đumbus. Štantov je bilo sigurno vsaj sto. Ko smo končno našli ‘našega’, sem imel priložnost prepričati se, da kotletki v Marakešu niso niti malo bolj sočni ali večji od tistih, ki smo jih jedli v Fesu.
Vsi prekajeni smo se po večerji še malo izgubljali po trgu, na katerem se je zbrala res ogromna množica ljudi. Opazovali smo različne glasbenike, umetnike, akrobate, pa tudi goljufe, ki so od naivneže izvabljali denar z igrami na srečo.
Naslednji dan smo se polni spominov in vtisov morali odpraviti nanašo zadnjo pot po Maroku. Približno 50 km pred letališčem nam je, da ne bi dan minil preveč dolgočasno, počila še ena guma. In to na istem minibusu. Na istem mestu.
Menjala sta jo spet ista doktorja.
Rezerva, ki jo je prikotalil šofer, je bila v tako slabem stanju, da smo se vsi resno spraševali, kako to, da sploh drži kaj zraka. Mene je zanimalo predvsem, ali gre za isto gumo, ki je počila pred nekaj dnevi. Ker druge gume ni bilo, smo jo vseeno namestili, vendar smo se odločili, kot v kakšni hollywoodski uspešnici, da preselimo vse ženske in otroke v drug kombi. Moški smo se posedeli na eno strano minibusa, to je tam, kjer (še) nismo menjali gume. Kot protiutež, da rezervne gume ne bi preveč obremenili. Po dveh minutah vožnje sem hotel vprašati fante, ali je bilo to pametno, ker zdaj je bil drug minibus preobremenjen in bi se lahko defekt zgodil njim. Sem raje molčal, pogled sopotnikov mi je povedal vse — mislim, da smo vsi razmišljali enako.
Na letališče smo prispeli srečno. Z enim očesom prikovanim na naše ekrane, kjer se je na guglmepsih odštevala razdalja do našega cilja, in z drugim, ravno tako zaskrbljenim, na sosednjem minibusu.
Žene in otroci so nam presrečni planili v objem in lahko smo nadaljevali proti domu. Ko so nas končno prečekirali in poskenirali, smo si lahko končno oddahnili.
Naša maroška avantura se je nepreklicno končala.
Sproščeni in “končno” v zahodnem okolju, smo si eden za drugim privoščili nekaj zahodnjaških dobrot. Jaz, na primer, Illy espresso. Choupette pa krasno čokoladno tortico. Bila je izvrstna. Pravo francosko mojstrsko delo. Tudi cena je bila temu primerna. Ko sem pogledal na račun, mi je postalo jasno. Danes sem plačal račun za uporabo WC-ja za vse štiri družinske člane.
Bili smo pri Pavletu.
Preberi si pretekle zapise iz serije „Maroko“
1. Vse bo v redu
2. Večnamenski rondoji
3. Proti vetru
4. Ski opening
5. Peskovnik, da te kap
6. Dvoživke
7. Sauronov stolp
8. Voda je vir življenja, drugič
