Dvoživke
Zakaj so dvoživke za družbo koristne in bi morali podpirati tovrstno prakso v zdravstvu?
Kamele so dokaz, da so med nami nezemljani. Prišle so iz galaksije far, far away in po koncu snemanja so še malo ostale pri nas. So tudi lep dokaz, da je treba skrbeti za ustno higieno, neglede na to, kje živiš in od kod prihajaš. Je že katera od vaju videla v zobni ordinaciji plakat s smejočo kamelo? Si predstavljata risanko o kameli Tončki, ki želi biti fotomodel? Ali pa zgibanke za osnovno šolo s sloganom: „Želiš biti kot Tončka? Umij si zobe brez pardončka.“?
Ali v Maroku tisti najstnici, ki grdo žveči čigumi, rečejo, da žveči kot kamela?
Dragi moji bralki, ne vem kakšne izkušnje imata vidve, ampak kamele so zame vse kaj drugega kot udobne jezdne živali. Po desetih minutah ježe sem se devet minut in pol spraševal, zakaj po nas niso prišli džipi. Prispodobo, da nekdo hodi kot bi jahal sod, bi z lahkoto preimenoval v ‘hodi kot bi ravnokar razjahal kamelo’. Ampak ja, štekam, v Republiki je več sodov kot kamel.
Sredi dneva smo tudiizkusili, kako pomembno je, če je nekdo multipraktik in še razgledan povrhu. Malo pred kosilom smo bili primorani narediti neplaniran postanek zaradi težave z gumo (drugi gumidefekt odkar smo na poti). Medtem ko je velika večina odraslih potnikov intenzivno dokumentirala in komentirala raztrgane pnevmatike, sta se naenkrat pojavila dva para spretnih rok in nam zamenjala raztrgano gumo. Preden smo vsi skupaj s šoferjem dojeli, da sta bila to naša sopotnika zdravnika, smo se že odpeljali naprej. Mladina našega postanka najbrž sploh ni zaznala. V teoriji in v kontroliranem domačem okolju, se razume, nas veliko zna menjati gume. Sredi ceste v neznanem mestu in to na minibusu, pa je druga pesem.
Ker gume v teoriji in praksi ne znam menjati, sem počel tisto, kar najbolje znam — zajebaval sem se. Hitro sem recikliral star štos: “A vesta, kako šoferjem v Maroku uspe zamenjati gumo, ne da bi si umazali roke? Pustijo slovenskim zdravnikom, da to naredijo oni.”
Pa še enega iz „foha“: “Kako vesta, da je v skupini vsaj en arhitekt? Ker ga slišita reči, da bi to on bolje naredil.”
V varnem in klimatiziranem zavetju minibusa sem si 15 minut kasneje mrmral prirejen refren “Nič nas ni strah, če so dohtarji z nami” in se spraševal, od kod jima ta spretnost in znanje. Sta to že znala prej ali pa imata tako dober spomin, da sta se tega naučila ob prvi menjavi v Italiji? Ne smem pa pozabiti še enega dejstva: oba sta dohtarja, in vsi vemo, da oni nimajo samo enega dela. En dan delata v ordinaciji, drug dan pa preko espeja v vulkanizerski delavnici.
Dvoživki, itak.
“Pitstop” ni bil dogodek dneva samo za nas, ampak tudi za mimoidoče, ki so takoj pograbili priložnost za biznis. Ker je bil postanek res ekspresen, so morali improvizirati in nam prodati tisto, kar so imeli pri roki. Po sopotničinem komentarju sodeč, niso bili strašno iznajdljivi in tudi ne uspešni. Preden sem vstopil v minibus, sem slišal: “kaj nj s tem … tega mam jst polne gate!”
Preden smo se ustavili za kosilo, sem izvedel, da ji je skušal prodati puščavski pesek.
Medtem, ko sta dohtarja menjala gumo, sva s T-jem izkoristila priložnost za hiter sprehod skozi tržnico, saj smo se ustavili direktno pred vhodom. Eko-bio tržnica je bila zelo majhna in temu primerna tudi ponudba. V spominu pa mi bodo ostali trije klavci. Fotografij nimam, saj mi je eden od klavcev v belo krvavem predpasniku odločno nakazal, da fotografiranje ni zaželeno. S človekom z dolgim nožem v roki se ne prerekam, zato sem upošteval željo. Se mi je pa slika vseeno vtisnila v spomin.
V mesnici veliki kot garaža so trije moški delali usklajeno po tekočem traku. Podrobnemu opisu se bom vzdržal, ker želim, da ostane zapis PG — Universal. Povem lahko le, da bolj kot se je kletka živih puranov praznila, višji je bil kup oskubljenih puranov pred vhodom v garažo. T je odneslo mimo kot raketo. Jaz pa sem bil po svoje vesel, da sta otroka ostala pri minibusu. Vseeno nočem postati edini v družini, ki jé puranove zrezke.
Priložnost, da družina postane vegetarijansko/mesno uravnotežena se je pojavila zelo kmalu. Končno smo dobili priložnost spoznati od blizu tisti pristnejši Maroko. Za kosilo smo se ustavili v mestu, daleč od vseh turističnih priporočil. Med iskanjem broschettarije — broschette je ražnjič (izgovori se brošet in ne brusket) — so nas redki meščani, ki so “čučali” v senci, na videz nezainteresirano opazovali. Mi pa njih. Mesto je bilo na siesti, sonce je neizprostno nažigalo, in pri 35°C nihče ne bi pometal ulice. Jasno, zato pa je tako prašno povsod.
Situacijo sem izkoristil, da sem otrokoma pripravil enega tistih monologov, za katere vem, da imajo že najmanj eno ime in tri hashtag-e. Ko smo šli mimo mesnice, sem z navdušenjem pripomnil, kako se jim na tej vročini in zraku nič ne pokvari. Še vedno je bilo na kavljih videti nekaj odrtih živali. Na pultu pa so parklji čakali boljše čase. Koga čakajo? Je to sploh še užitno? Ali slučajno mi to zvečer dobimo v tajinu? Še vedno sem prepričan, da sta otroka odvihrala stran zaradi vonja sveže pečenih broschettov in ne mojega moraliziranja.
Mislim, da sem utihnil šele, ko sem zagrizel v lepo pečena piščančja nabodala.
Na meniju parkljev niso imeli.
Pretekli zapisi iz serije „Maroko“
1. Vse bo v redu
2. Večnamenski rondoji
3. Proti vetru
4. Ski opening
5. Peskovnik, da te kap
