Voda je vir življenja, drugič
Zgodba o tem, da se na potovanju ne splača držati nazaj.
Puščavništva je bilo za moj okus dovolj. Cilj na drugi strani Atlasa je obetal več civilizacijskih bonbončkov. Vse upe sem polagal na Noor in elektriko. Atlas smo prečili preko prelaza Tizi n’Tichka — Tička po domače, ki je na 2.205 m n. v. S tujimi imeni imam ful probleme, zato sem zelo vesel, če/ko si kakšno zapomnim. Očitno, Tichka je takšno ime, da sem si ga zapomnil. Opazil sem, da mi pomaga, če nekaj zveni podobno nečemu našemu, domačemu.
Na vrhu Tichke smo, kot vsi turisti na Vršiču, naredili obvezno gasilsko fotografijo. Jaz pa sem si (po nesreči) kupil še lep „dust collector“, khm, spominek. Odkar smo obiskali tisti muzej fosilov, so nas fosili in magmatske kamnine zasledovale na vsakem koraku. Že par dni sem „zbiral“ korajžo, da se spustim v barantanje za eno geodo, in priložnost se je ponudila kar sama od sebe. Ko sem šel mimo dveh naših pobov, ki sta se prerekala z lokalnim biznismenom, sem nič hudega sluteč prodajalca vprašal, po koliko ima geode, ki jih je kazal njima. Model je zavohal priložnost in denar ter se mi prilepil kot borelični klop. Bolj sem mu razlagal, da me ne zanima, bolj je hodil za mano in mi ponujal kristale. Imela sva precej glasen, odrezav in divji dialog — med drugim sem ga tudi obtožil, da prodaja kitajski fejk pobarvan na roko. On je bil potem na smrt užaljen etc. Vse je bila seveda igra. Sopotnik se je glasno smejal, ko je slišal česa ga obtožujem in mi hitro v slovenščini pripomnil, da fejk sigurno ni. V tem primeru bi bila cena višja že zaradi ročnega dela in barve.
Na tem potovanju sem se spretno izogibal nepotrebnim nakupom in kazalo je, da mi bo uspelo uiti tudi temu. Potiho pa sem se tako ali tako pred dnevi že odločil, da kupim eno takšni geodo in celo izbral mesto na polički v spalnici. Možakar je očitno to tudi zaslutil. Ko je videl, da zaradi moje trme ne bova prišla nikamor oz. da mu bom pobegnil na minibus, mi je geodo začel potiskati v roke. Zraven pa vpil tako na glas, da se ga je slišalo do Marakeša. „Gratis for you mister“ je vpil, a mu nihče ni verjel niti prisluhnil. Obe vesta, da nič ni zastonj na tem svetu. Na koncu sem se mu, tudi zaradi obtožujočih pogledov peščice sopotnikov, le vdal in mu dal nekaj denarja. Veliko manj, kot je hotel na začetku in tudi dosti manj kot so zanje hoteli drug v preteklih dneh.
Ko bosta enkrat na obisku, vama jo pokažem. Čudovita je! Vredna vsakega centa, mislim tisočev evrov.
Na minibusu sem vsakemu potniku posebej dovolj časa kazal geodo, da jo je vsaj trikrat pohvalil. Ravno, ko je zmanjkalo občudovalcev, smo se pripeljali v Ouzoud, kjer so nam obljubljali ogled slapov. Oaza in slapovi! Jaz sem si vse skupaj predstavlja romantično, kot v filmih — oaza polna bujnega rastja, par velikih sivih ploščatih skal na katerih se sončijo domačinke … in turkizni tolmun v katerem se kopajo domačinke … Skratka, nekaj takega, kot je v vseh h’woodskih filmih, ko se junaki znajdejo v oazi.
Po namestitvi v sobi sem ekspresno oblekel kopalke in se skupaj s skupino odpravil na kopanje. Prepričali so nas, da je do vznožja slapov 20 minut hoje. Preden smo prišli do tolmuna, smo si slapove lahko ogledali z vidikovca. Od daleč oz. bolje rečeno od zgoraj.
In ko rečem od zgoraj, mislim OD ZGORAJ!
Slapovi Ouzoud so visoki 110 m — naš Peričnik ima 68 m. Hitro mi je bilo jasno, da je bilo 20 minut zelo optimistično zastavljenih. Na poti navzdol sem se počutilkot češki planici v Julijcih. Do vznožja (se reče vznožje slapa?) smo se p(o)rebijali po ozkih strmih potkah. V papučah.
Pri tolmunu je bilo zelo živahno. Kljub gneči (v vodi in na suhem) je bil v zraku en tak poseben pozitiven, sproščen vajb. Prvič na potovanju sem dobil občutek, da se ne zabavamo samo turisti, pač pa uživajo in se zabavajo tudi Maročani.
Slap, bil je zgolj eden, je bil od blizu prav tako impresiven in fotogeničen kot od daleč. Okoli slapu je buhtelo od zelenja in res sem komaj čakal, da pridem do vode in se v njej tudi osvežim.
Med sezuvanjem japank in slačenjem majice, sem se uzrl proti gruči mulcev, ki se je prerivala v vodi. In obnemel. Voda v kateri so se prerivali, ostali pa plavali, je bila popolnoma rjava.
Kot kakšna blatna luža pri nas za Savo.
Kapo dol mulariji in peščici tastarih, ki so skočili v to vodo in plavali pod slap. Mene je ohladila steklenica Coca Cole. Kljub prigovarjanju nekaterih sopotnikov, mi ni bilo žal, da sem prišel nazaj v sobo v suhih kopalkah. Žal mi je edino, da si nisem privoščil vožnje z njihovo pletnjo. Ob obali je bilo privezanih nekaj splavov, ki so vozili okoli slapu. Splav je bil skupaj zbit lesen podij, ki je bil nameščen na prazne sode. Vsemu skupaj so dodali leseno ograjo in pa kup umetnih rož. Vožnja je trajala 5–10 minut in vsak gondolier je zapeljal svoj splav čisto blizu slapa.
Danes sem pameten, ampak en zastonj lajf nasvet— nikoli se ne obotavljaj, ampak pojdi, ker ti bo sigurno žal, ko se boš vrnil domov in se spominjal nazaj.
Nekaj pa je res, kopanja v tisti rjavi blatni vodi mi res ni žal in vesel sem bil, da sem se ji izognil.
Dokler v kopalnici pred spanjem nisem odprl tuša.
Pretekli zapisi iz serije „Maroko“
1. Vse bo v redu
2. Večnamenski rondoji
3. Proti vetru
4. Ski opening
5. Peskovnik, da te kap
6. Dvoživke
7. Sauronov stolp
